ECO festival se na slikovitem Krasu odvija že pet let zapovrstjo, eni pa smo ga letos obiskali šele prvič. Že od prvega leta se sprašujem, od kod je dvodnevni festival elektronske glasbe dobil ime, ker se mi ne zdi, da bi bil posebno ekološko naravnan. Prej s svojo maso kampistov in plesalcev škoduje naravi. Pa bodi kakorkoli že, festival je vsako poletje dobro obiskan (pomaga bližina Italije in populistična zbirka nastopajočih).
Lokacija sama je precej odročna, zame, ki sem nasploh slaba v geografiji, bi bilo nemogoče najti zadevo brez navigacije (katere uporabe na vsakem koraku sicer ne odobravam). Štart tokrat ni bil iz domačih koncev, temveč iz slovenske obale, kar je pot še dodatno popestrilo. Kot pravi zavedni Slovenci nismo želeli izbrati bližnjice preko Italije in smo tako za vožnjo porabili kar dobro uro in pol. Kraške vasice so res nekaj ogleda vrednega, če bi še nekoliko bolj razmišljala vnaprej, bi se s pijačo oskrbela kar na poti (teran!).
Kampa ni bilo težko najti, čeprav nismo nameravali postavljati šotora. Izkušeni ECO obiskovalci so namreč omenili, da je lokacija nemogoča (na soncu), da miru ni, da je predaleč od prizorišča, itd. Res, tako daleč je od dejanske lokacije festivala, da je do tja bil organiziran avtobusni prevoz. Pohvalno!
Ker kamp ni bil naša končna destinacija, smo imeli kar nekaj problemov z usklajevanjem z ostalimi člani ekipe, ki so prispeli na kraj dogodka že prej. Ker pač v Opatjem selu telefoni zelo slabo delujejo. Še najlažje je preklopiti na italijansko omrežje, če pustimo dodatne stroške ob strani, delno pa se obnese tudi naročnina pri najstarejšem mobilnem ponudniku pri nas (jp, nekateri še vedno vztrajamo pri njih). Ko smo se končno vsi našli, se je že počasi temnilo. Ker so fantje izvohali idealno lokacijo streljaj od vhoda (ne povem kje, da jo bomo še kdaj lahko uporabili :, v senci in stran od pogledov,
smo se kar zasedeli tam ob klepetu in welcome drinku in kar naenkrat nas je ujela trda tema, ko se je bilo treba premakniti na plesišče.
Prijetno sem bila presenečena nad osebjem na vhodu, saj so bili korektni, učinkoviti in nevsiljivi. Znali so celo urediti seznam gostov po abecedi! To je namreč izjemno redko :). Manj mi je bila všeč politika enosmernega vstopa, kar je pomenilo, da izhoda iz kateregakoli razloga razen za odhod domov ni bilo več. Če te je zeblo, ker si pozabil pulover, tvoj problem. Če ti je zmanjkalo denarja za pijačo, dehidriraj. Če si izgubil prijatelje, pozabi, našli se boste, če bo nekdo zgoraj tako hotel. Če si potreboval pomoč reševalca ne vem, morda so za takšne naredili izjemo. Ne predstavljam si, da bi se slučajno potolkla ob padcu, potem pa bi mi oskrbeli rano zunaj prizorišča in me ne več pustili nazaj na party, čeprav bi se sicer počutila dobro?
Ko sem že omenila tudi dehidracijo. Nedopustno se mi zdi, da na dogodku ni bilo na voljo tekoče vode in DrogArtovih prostovoljcev. Všeč bi mi bilo tudi, če bi kemične wc-je strateško razporedili na dve oddaljeni lokaciji, ne pa vse na en kup, najdlje možno od prostora, določenega za plesišče. Ampak to sem samo jaz. Pohvalna pa je bila njihova čistoča skozi noč in stalna prisotnost toaletnega papirja.
Gostinska ponudba se mi je zdela v redu, pohvale za hrano. Le sistem s kuponi se mi zdi neprimeren. Sploh če ti na koncu večera ostanejo in jih organizator ni pripravljen izplačati. Prvi dan (za drugega ne morem govoriti, ker me ni bilo) se ni nihče oziral na povsod nalepljene liste 1. Glass 2coupons, kar smo vsi razumeli kot popust 1€, če ob naročilu prineseš nazaj kozarec. Vsakič smo plačali polno ceno, kozarce pa smo še vedno vestno vračali, nekateri tudi več kot samo svojega :D.
Absolutno pa moram pohvaliti vmesne performanse na odru, ker so bili res tehnično dovršeni in niso vsebovali zgolj napol golih artistk brez koordinacije gibov. Lahko bi sicer izbrali kakšno novejšo podlago od Prodigyjev, pa naj jim bo. Res sem si spočila oči ob njih.
Glasbeno se me je najbolj dotaknil domačin Damir Hoffman. Toliko svežega techno zvoka ob tako zgodnji uri je res škoda. Za njim mi je bil precej všeč še Britanec Dave the Drummer, ki je nekoliko pospešil tempo, za njim pa je šlo kar se mene tiče, počasi navzdol. Ben Sims še vedno ogromno stavi na klasike in njihove trenutno aktualne priredbe, s čimer ni nič narobe, škoda pa je, da dji s takim renomejem niso več trendsetterji.
Carla Falka sem slišala prvič in mi ni posebej izstopal. Gumja za njim je znova pognal kri po žilah, saj je bil uvod za brazilska norca Pet Duo. Ura je bila ob njunem začetku že 6 zjutraj in po nekaj beatih sem se ekspresno hitro z zadnjimi močmi pobrala ven. Tovrstno razbijanje je res samo še za mlajše inprožnejše kosti od mojih. Žal je tokrat naša secret lokacija pokazala svoj edini minus – vso glasbo smo namreč slišali tudi do tam, tako da od željenega spanca do 10h dopoldne nismo imeli nič, razenvseh naših fantov, ki očitno lahko spijo tudi ob bombnem napadu. Blagor jim!
Dekleta smo pač popila kavico in nato prebile celo dopoldne in dobršen del popoldneva (fuck caffeine) ob lahkotnih in malo manj lahkotnih debatah.
Ko so nazaj k močem prišli tudi moški člani ekipe, sva se zakrknjena penziča počasi poslovila in se vrnila proti morju, čeprav moram priznati, da je bilo težko, saj je bilo nazvlic minusom na festivalu prav prijetno, predvsem zaradi zbrane ekipe in poletnih vibracij.
Morda pa pridemo še kdaj!