K pisanju sledečega sestavka sem se spravila z zelo mešanimi občutki. Sploh po tem, ko sem že prebrala uradno izjavo organizatorjev in ugotovila, da očitno nisem 'ljubitelj elektronske in pop glasbe', ker me tokratni Rdeči party v Stožicah prav nič ni navdušil, kot trdijo oni v mojem imenu.
Pa naj bo PR kakršenkoli že, dejstvo je, da je bilo res precej stvari vrednih pohvale. Selitev z odprtega zaradi slabe vremenske napovedi se je povsem obnesla, čeprav je dvorana s pripadajočo okolico ena sama glomazna nedokončana zmeda. Jasno označene strateške točke? Pri toliko različnih oznakah so delale samo zmedo. Sicer sama ne slovim ravno po svoji sposobnosti orientacije, a se tudi moj spremljevalec (ki ima za razliko od mene dober občutek za prostor : ni znašel ravno z lahkoto.
Za iskanje press vhoda sva porabila dobršen del ure. In to s polnim mehurjem, kajti wcjev na zunanji strani sten te t.i. stoženske (ali je stožiška?!) lepotice pač nisva srečala. Auč.
Po ogrevanju na hladnem poletnem zraku, na prostoru za balinanje – kako prikladno za nas penziče, hihi – in v družbi nekaj stotin mladincev in njihovih steklenic, sva se odpravila kar noter, da ne bi slučajno zamudila svojega favorita. Ne, to ni bil Tiësto.
In Beltek, ki je ravno vrtel, ko sva vstopila, tudi ne, čeprav sem med čvekanjem v kadilnici (med reševalnim vozilom, viličarjem in tovornjakom, dont ask) ujela, da vrti Examplov komad Changed the way you kiss me, s katerim si je pridobil nekaj mojih izjemno težko pridobljivih simpatij, ker sem pač fen tega britanskega fantina.
No, sicer pa glasbeno Beltek ni prav nič izstopal oziroma je izstopal ravno toliko kot vsi dji danes, ki to niti več niso, ker prav zagotovo ne jahajo več plošč, tudi ploščke že malo redkeje. Potrebno bi bilo iznajti nove izraze za to, kar ti fantje danes počnejo in vrtijo
Stadionski house, sem se odločila, da bom tokrat imenovala to glasbo. Primeren za velike dvorane in mase ljudi. Mene pa dela zgolj živčno (na tihem mu rečem tudi histerični house), če ga moram poslušati celo noč – preveč je vsega. Preveč kvalitete, preveč čistosti, preveč zvokov naenkrat. In zakaj hudiča je vse tako acid- in early-90s-rave-inspired zadnje čase? Ali to slišim samo jaz, ki se s svojim 15-letnim party stažem sicer še vedno štejem le med srednje izkušene partyzane? Pa tako radi se hvalimo, kako gre čas naprej. Ali res?
Da ne bom samo kritizirala že od samega začetka: tehnični postavitvi in okrasju gredo tudi tokrat vse pohvale. Predstavljam si, da je bila dvorana kar velik zalogaj. Tudi šankov ni bilo težko najti, pa sedišč je seveda na tribunah več kot dovolj, kar je izjemno dobrodošla sprememba. Z wcji in kadilnico smo imeli že nekaj več problemov - počutila sem se kot podgana v labirintu, ko smo to dvoje poskušali najti, po možnosti ne ravno 300 metrov narazen eno od drugega. Saj nam je uspelo, ampak spet smo porabili precej časa, ki bi ga lahko bolj koristno preživeli ob kurjenju kalorij na ravno prav nabasanem parterju. BTW, požarni izhodi za moje pojme niso bili jasno označeni in redarju, ki nas je grdo natulil, ko smo odprli ena od od nedovoljenih (odklenjenih in nezavarovanih!) vrat sem to poskušala povedati, a kaj ko nikoli nočejo poslušati – mi smo pač samo raja, za katero se itak predpostavlja, da je prav vsa brez izjem pod vplivom ene ali večih zavest spreminjajočih substanc, on je pa odgovorna oseba v svetlečem brezrokavniku in s tem nekaj stopničk višje od nas, tako da dialog ni možen.
No, spet sem malce zašla. Moj favorit, torej Calvin Harris, je začel ob 00.30, a smo njegov začetek zaradi zgoraj omenjenega beganja za par minut zgrešili. Nekaj časa smo ga poslušali z višine, z res spektakularnim razgledom na plešočo množico v rdečem. Aha, na tem mestu se moram še okarati, da sem sama prvič v življenju povsem pozabila na dress code, ki mu sicer vedno zvesto sledim – prav nič rdečega nisem imela na sebi, še sama ne vem kako je prišlo do tega, da sem pozabila na to. Ja, saj me je sram. Bom šla stat v kot, ko tole objavim.
Kasneje smo se uspeli premakniti v enega od fan pitov, ki mu še zdaj ne vem točnega namena, razen višje cene vstopnice. Nastopajočim prav gotovo nisi bil nič bližje, lastni (kemični) wcji in šank pa tudi niso tako oh in sploh, da bi se splačalo metati stran tako dragoceno sredstvo, kot je danes denar? Ampak mnogi so ga. Pa dobro, naj, saj ni moj.
Žalostno pa se mi zdi, da na tovrstnih dogodkih vložijo toliko truda v predimenzioniran oder in okoliški prostor, kjer ne sme biti nikogar razen zaposlenih, dj pa izgleda kot drobtinica na sicer prazni jedilni mizi, pikica v vesolju, popolnoma nepomemben. V nasprotju z njihovo vidno majhnostjo pa se status nekaterih srečnežev že nekaj let kosa s pop zvezdami in Harris je očitno eden izmed njih. Sitnoba, ki izven svojega nastopa ni želel kontakta z nikomer, tudi z mediji ne. Bu-hu.
Glasbeno mi je bil sicer relativno všeč, tudi nastopal je precej suvereno, prijel za mikrofon (a nič zapel – škoda), mahal z rokami, skakal za pultom Luštno. Po pričakovanjih je vrtel večinoma svojo produkcijo v različnih izvedbah. Aha, pa SHM, brez njih očitno ne gre, hehe. Žal nisem uspela slišati njegovega novega singla z Examplom (Well be coming back), pa ne vem ali ga pač ni zavrtel, ali pa sem ga spet zamudila/preslišala.
Calvin Harris je torej povsem pokril moje potrebe po dozi MTV Dance glasbe, zato Tiësto v tem oziru ni mogel pokazati nič novega. Če ne bi bili v tako dobri družbi, bi se že ob 2h odpravili domov, tako pa smo vztrajali še dve uri. Nikoli nisem bila trenserka, le nekaj posamičnih komadov točno določenih artistov mi je všeč, Tiësto pa nekako ni med njimi. Ok, njegov remiks Deleriumovega Silence je epski, to priznam. Tudi od njegove novejše produkcije se najde kaj meni poslušljivega, recimo Come on z Busta Rhymesom – škoda da je zavrtel verzijo brez tega huronsko smešnega vokala. Od Nizozemca torej nisem prav nič pričakovala in tudi nisem bila impresionirana. Pač, še eden izmed velikih, seen one, seen them all.
Ko sem se zadnjič pred odhodom ozrla okrog sebe, sem se zalotila, da razmišljam o tem, kako smo kljub tolikemu napredku v zadnjem desetletju vseeno naredili korak nazaj. Pa naj mi rečejo, da sem sentimentalna in nazadnjaška, a tile masovni dogodki res nimajo več veliko zveze z nekdanjimi mega rejvi, ki se jih še dobro spomnim. Vse je tako dobro organizirano, premišljeno, dodelano, sami superlativi da se glasba kot nekdanja osnova in bistvo teh eventov kar izgubi. Energije med občinstvom je za izvoz, ampak kakšne? Vsi za enega, eden zase. Prisegla sem si, da ne bom uporabila izrabljene fraze PLUR, ki mi je šla od nekdaj rahlo na živce. A prav zdaj bi ga potrebovali kak ščepec ali dva.
Mislim, da se bom odslej poskušala še bolj dosledno držati klubskih dogodkov – že na začetku moje party kariere so mi bili bolj pri srcu. Manjši in bolj temen in smrdljiv in umazan in neugleden kot bo klub, bolj mi bo všeč. Nočem nobenih hostes, stojnic mobilnih ponudnikov, pirotehnike in VIP lož, samo dobro ozvočenje in nasmejan folk na plesišču. In naj ne bo dj tako daleč od mene, da ne morem videti, kako in s česa vrti in mu eventuelno dati roke, če si to zasluži. Saj ne zahtevam preveč?
