Splošno znano je, da so v Sloveniji dnevne zabave odprtega tipa izjemno redke. Dogajajo se skoraj izključno samo poleti, pa še to ponavadi kje na kakih osamljenih gozdnih jasah in podobno odročnih lokacijah. Zato smo bili kar malo presenečeni nad pogumom in voljo škofjeločanov, da se lotijo tako zahtevnega projekta, kot je organizacija dogodka z elektronsko glasbo sredi centra mesta, in to celo na večih lokacijah hkrati.
ElectriCity je letos potekal že drugič, mi pa smo se ga tokrat prvič udeležili. V Škofji Loki sem bila tudi sicer prvič in je name pustila zelo dober vtis, prekrasno srednjeveško mestece. Festival je potekal v samem starem centru, ki je na srečo dovolj majhen, da premikanje po floorih ni bilo preveč fizično izčrpljujoče, kljub žgočemu soncu, ki se je z ulic pričelo umikati šele pozno popoldne. Res so imeli srečo z vremenom. Z izbiro datuma pa morda malce manj – prvič zato, ker je bil petek, za večino ljudstva navaden delovni dan, pa tudi v šolstvu je v prvi polovici junija še preveč obveznosti, da bi se ciljna publika tovrstnih dogodkov lahko že brezskrbno zabavala.
Seveda pa moramo nekaj krivde za slab dnevni obisk pripisati tudi publiki sami, ker Slovenci enostavno nismo navajeni dnevnega žuranja (se ne spodobi in dnevna svetloba je preveč razkrivajoča :.
No, nekateri smo vseeno uspeli zanemariti druge obveznosti in na kraj dogajanja priti že ob 11h dopoldne. In pogumno smo vztrajali vse do 20.30, ko se je dogajanje šele zares pričenjalo. After na gradu je bil očitno tisto, kar je večina čakala. Mi smo ga tokrat namenoma izpustili, ker je bil dan enostavno predolg.
Glasbeni izbor na vseh lokacijah je bil precej podoben – house in techno v vseh različicah, nekaj brejkov in nič trensa. Pa drugo leto morda. Osebno me je najbolj prijetno presenetil Driskoteka floor, a se zaradi njihove skrajno neposrečene pozicije pod mostom tam nismo dlje zadrževali. Škoda za fante.
Na podoben problem so naleteli tudi neuveljavljeni dji v kavarni Vahtnca, ki smo jo našli bolj po naključju. Krasen lokalček sicer, a ker se glasbe ni slišalo na ulico, bi jo povsem zgrešili, če ne bi vedeli, da mora biti nekje tam. Tam smo tudi zaključili naš party pohod, prej pa smo celo popoldne več ali manj viseli (ok, sedeli) na Retrofuturistic (& friends) flooru, ki je imel po mojem skromnem mnenju najboljšo lokacijo v bližini glavnega parkinga in tudi najboljši glasbeni izbor.
Všeč nam je bila tudi glasba v največji kavarni v centru – Homan, kjer pa so iz neznanega razloga glasbo vrteli tako potiho, da bi bilo povsem vseeno, če bi jo predvajali kar z radia.
Prvenstveno smo nameravali poslušati dva konkretna dja od vseh na lineupu (kajti bilo jih je res veliko), pa pri naši sreči ravno teh dveh ni bilo. Naključje ali? Pa smo se potolažili z nekaj kozarci piva po precej zmernih cenah in se podali na še en krog po mestu, pozdravit stare znance, narediti nekaj fotk ipd.
Skupen vtis tokratnega izleta na gorenjsko je torej večinoma pozitiven in močno upam, da bodo organizatorji vztrajali pri vsakoletni tradiciji, če jim bo mesto še naprej ostalo naklonjeno.
