Po nekaj mesecih klubskih izhodov je končno napočil čas, da spet obiščemo eno pošteno 'masovko'.
Slovenski masovni shodi z elektronsko glasbo so se sicer precej spremenili od svojih začetkov, a vseeno še vedno prija občasno rajati v večtisočglavi množici (če imaš srečo in se jih toliko nabere na dogodku).
Osebno nisem nikoli bila pristaš house masovk, ta zvrst mi že od nekdaj bolj sodi v diskoteke. Pa vendar, organizatorji Red Spring Partyja so se izjemno potrudili današnji house približati masam. Glede na obisk (kljub hudi konkurenci v ljubljanskih klubih!) bi rekla, da jim je znova uspelo.
Ko je eden od sodelujočih že pred vhodom omenil, da je dvorana res čudovita, sem skeptično pripomnila sama pri sebi: „Ma ja, kaj, a so obesili lampijone?!“ In so jih res. Pa tudi disko krogle različnih velikosti. Veliko njih. Vse je sevalo v rdečkasti barvi in hala je bila res videti prav magična.
Čeprav se je party začel že ob 21h (matineja?), je ob našem prihodu okrog 22.30 bilo prizorišče še dokaj prazno. V prvih vrstah sem se zgrozila ob starosti obiskovalcev – mar res današnji 18-letniki vsi izgledajo tako mladi? Tudi deklice s kupom makeupa niso mogle skriti svojih let. Nič nimam proti mladosti, vsi smo bili nekoč toliko stari, ampak da že pred 23h kinkajo naslonjeni na pipo nad umivalnikom na wc-ju in padajo po plesišču? Ojej.
Pa dobro, obiskovalci so pač, kakršni so, verjetno smo lahko veseli, da vsaj mladi še z veseljem zapravljajo žepnino za obisk partyja. Če se posvetim glasbi Zamudila sem Vanillaz, ne po lastni želji, a bolj sem si želela videti, kako bo potekalo snemanje videospota za Moreplay kasneje. Angel Anx in Tim Urbanya sta mi bila ok, ker pa ju nisem nikoli prej zbrano poslušala v celoti (ali pa se enostavno ne spomnim več, leta so pač tu), se ne bom podrobneje opredeljevala.
Yolando Be Cool sem si res želela slišati, pa ne zato ker bi bila huda oboževalka, ampak zato, ker mi je bil njun komad We No Speak Americano eden izmed bolj živcev parajočih kako leto nazaj in me je zanimalo, če imata ponuditi še kaj drugega. Avstralca (?!) sta najprej zvenela, kot bi bili v kaki sicilijanski trattorii (kjer ne govorijo amerikansko!) in ne, ni mi bilo všeč. Proti koncu pa sta se le malce bolj razživela. Tukaj moram omeniti tudi, da je bilo ozvočenje za moj okus za odtenek preglasno, saj sem le stežka razumela sogovornike in zjutraj prišla domov s piskanjem v ušesih in hripava, kar se mi že leta ni zgodilo.
Ob 00.30 torej nastopi čas za snemanje videospota. Kaj naj rečem? Komad je krasen za današnje razmere, tudi Hannah Mancini ne poje slabo, ampak osebno me pač redkokateri ženski vokal gane. In njenemu nastopu manjka neke gracioznosti, šarma, nečesa pač, česar jaz laik ne znam niti dobro opisati. Faktor X, morda?
Za snemanjem paThe Manager! Ali Le Fail, kot smo ga (ne)posrečeno preimenovali (sicer Lafaille, seveda). Daleč, daleč od faila. Pojava, ki me je nezadržno spominjala na Andyja Warhola s temnimi lasmi, nas je razplesala in nasmejala do solz. Take performerje rabimo! Bila sem izjemno razočarana, ko mu je kasneje Solveig med svojim nastopom pokroviteljsko vzel mikrofon iz rok, hahaha. Pa tako si je želel še kaj deliti z nami, no! No, vsaj robotsko koreografijo mu je dovolil odplesati na odru, tudi to nekaj šteje. Res, tako se že dolgo nisem zabavala. Glasba je ob Lafaillovem showu postala čisto postranskega pomena, pa to še zdaleč ne pomeni, da je bil slab.
Nasprotno, bil je veliko, veliko boljši od svojega prijatelja Martina Solveiga. Dolgo let nazaj sem bila kar naklonjena Solveigu, pa tudi njegovi novejši komadi se mi ne zdijo slabi (kar ujamem na MTV Dance, seveda). In zelo cenim njegov način zabavljaštva, s katerim deli glasbo s svojo publiko in v poplavi instant djev in producentov nudi še nekaj več. Pa vendar je postal že po dobre pol ure prav nadležen s hitičem na hitič in z grozljivimi dubstep vložki. Morda je to komu všeč, vsekakor, kar naj jim bo. Meni je bilo ostudno. Tako sem protestno nehala plesati na Hello in se skrila v najtemnejši kot, ko je slikal občinstvo z dvignjenimi rokami z besedami: You will be on facebook tomorrow! (btw, zlagal se je, do 21h naslednjega dne še ni uploadal slike. Preveč šampanjca? :
No, pa kljub mojim osebnim zadržkom nisem mogla biti pri miru. Psihologija množic, zagotovo. Vzdušje je bilo res za pohvalit, vsi nasmejani, nobenih težakov, vse je potekalo gladko in nobena pomanjkljivost se ni pokazala, ki bi lahko pokvarila noč. Tako sem preplesala praktično cel večer – pomagalo je namreč tudi dejstvo, da med 3000 ljudmi nisem poznala skoraj nikogar. Kar je super, če se želiš naplesati v miru.
In ko sem že mislila, da bom po Solveigu že brez vseh moči, ga je končno zamenjal Gramophonedzie. Joj! Kaj le sem razmišljala, da ga nisem še nikoli šla poslušat v živo Seveda, spet je kriv MTV in njegov komad Why Dont You, ki mi gre ekstremno nanekaj. Ampak očitno moram nehati sklepati po enem annoying komadu, ker je vrtel odlično. Edini, za katerega bi lahko trdila, da je res vrtel house. In kljub bolečinam v nogah sem plesala v petkah naprej, do bridkega konca pol urice kasneje. Zakaj se je event končal uro prej kot napovedano, ne vem, me niti ne zanima, ker sem tako in tako nameravala ob 4h domov Je pa malce grdo takole zavajati obiskovalce.
Če potegnemo črto, kot pravijo Gospodarsko razstavišče nas bo še videlo. Predvsem v tej organizaciji. To poudarjam posebej zato, ker je opaziti nenaden porast tovrstnih prireditev na Gospodarcu. Če bo šlo tako naprej, bo mehurček (znova) hitro počil. In to bi bila res škoda.
