Po vljudnostnem obisku 'hedonistične zabave zaprtega tipa', kjer so vsa dekleta v uniformah (enake frizure, enaki čevlji, makeup in oblačila zgolj variacije na temo...) in kjer se ne spodobi plesati, četudi je glasba t.i. car alarm house music (poimenovanje ukradeno znancu, ampak je res na mestu, zato si ga bom drznila sposoditi), smo se nekaj po polnoči končno znašli spet doma.
No, ne ravno domadoma, temveč v Klubu K4, moji letos zaenkrat najljubši postojanki, čeprav gre pri tem bolj za splet okoliščin kot za osebne preference, kajti v klubu samem je marsikaj narobe pa to pri tem sestavku ne igra nobene vloge.
Izgleda, da je letos leto mnogih jubilejev, saj je bila tudi zgoraj omenjena privatka v bistvu 10. rojstni dan. Tako tudi v K4. Downlands in Synaptic sta po daljšem premoru ponovno združila moči, da skupaj proslavimo 10 let od njihovega prvega dogodka.
Mnogim izmed mlajših obiskovalcev ime Downlands verjetno ne pomeni nič, sicer pa gre zgolj za posrečen angleški prevod imena dolenjske regije, od koder začetniki te serije dogodkov izhajajo. So pa ti večeri igrali pomembno vlogo pri razvoju hard techno scene v Sloveniji, čeprav se niso branili povabiti tudi drugih vidnih tujih predstavnikov techna (Speedy J, anyone?) Kam je šla scena, ki jo so ti entuziasti predstavili, je spet zgodba zase a v petek ponoči je bilo, kot da smo se spet vrnili na zlate začetke, ko je ta glasba še zvenela kot glasba in ne kot trušč iz gradbišča industrijske cone, ko so Dji še vrteli na plate in ko je v 4ki od vročine kapljalo s stropov.
Obisk kluba je baje podiral letošnje rekorde, a še vedno ni bil niti približno tako poln kot v svojih najboljših časih, tako da kljub relativni vročini na plesišču s stropov ni kapljalo.
Še dobro, ker bi se v nasprotnem primeru znalo zgoditi, da bi znova polirala tla s svojo zadnjo platjo, kot se mi je zgodilo ob predhodnem obisku (in iz drugih razlogov, ampak to ni bistveno). Tokrat sem se brez strahu lahko razplesala na velikem flooru v družbi že dolgo ne videnih somišljenikov, čeprav je bilo teh nekaj manj kot sem jih pričakovala. A vseeno je bilo obujanje spominov nadvse uspešno.
Zvok je bil odličen, Ulix in Daniel Gloomy v svojih najboljših izvedbah, vizualije povsem na mestu in vibe na flooru tak, kot bi moral biti na vsakem partiju. Bilo je tako dobro, da sem na Synaptic sosede skoraj čisto pozabila, in z njimi tudi na šank, ki se tam nahaja. Pa je bilo to spet samo dobro. Le da mi je pri trezni glavi zmanjkalo moči v starih nogah in sem se malo po Flisovem začetku kar spokala proti domu. Za stare dobre čase smo naredili še nekaj prometa edinemu pravemu bureku v Ljubljani in se srečni odpravili na zaslužen spanec.
Za nekaj tednov bo dovolj žuranja za nas penziče! 4ko pa prosim, da se podobnih podvigov še kdaj lotijo in za božjo voljo poslušajo voljo ljudstva
