Za nekoga, ki ne mara trancea, sem se to soboto v F-Clubu presenetljivo dobro zabavala. Morda ''ne mara'' ni najbolj primeren izraz, boljši bi bil ''ne posluša''.
Na žur smo se pravzaprav odpravili zgolj z namenom praznovanja ene okrogle obletnice. Pa so nas skoraj spet odnesli zadnje ven. Poudarek na skoraj. Ob 5.30 sem bila že doma, ha!
Kje začeti? Eureka žura nisem obiskala že nekaj let. Tudi tokrat nisem niti vedela, koga grem poslušat. Razen Elyksirja, seveda. Ko je Orjan (kje dobim prečrtan O?!) Nilsen odpovedal, mi je bilo povsem vseeno kdo ga bo nadomestil. Simon Patterson? Krasno. Kdorkoli je že, haha.
Pa smo se takole znašli v Tivoliju že pred 23h in najprej nekaj popili, da ne zmrznemo. Potem smo kot vzorni ostareli rejverji med prvimi vstopili. V F-u, odkar je F, tudi še nisem bila. Jojmene, brezupen primer sem Pa sem bila kar prijetno presenečena, kako zgleda klub sedaj. Luštno. Le wc-ji so še vedno obupno klavstrofobični, kljub novi nobel keramiki ipd.
Ker nam je povsod najbolj všeč šank, smo se za nekaj ur pozicionirali kar tam. Izbira je bila ogromna, cene primerne. Dokler nam ni zmanjkalo denarja, potem je bilo drago. :D
Elyksir, ki je vrtel prvi, očitno ostaja zvest svojemu purističnemu trance stilu, vsaj za moja neuka ušesa je zvenelo tako. Fin izbor, ampak na plesišče nas še ni spravil.
Ko smo se naveličali komentirati mimoidoče na šanku (in ko je mraz od vhoda že vse preveč pritiskal v notranjost kluba), smo se odpravili v prvo vrsto. Ne pretiravam, res sem bila v prvi vrsti. V svoji 15+ letni party karieri lahko verjetno partije, kjer sem se odločila za ta korak, še vedno preštejem na prste obeh rok. Očitno sem se res dobro imela, da me niti 30 cm oddaljenost od zvočnikov ni motila? Tudi začasne naglušnosti nisem imela zjutraj, torej je bilo ozvočenje kar kvalitetno.
Kakorkoli že, glavni akter žura nas je dobro razplesal. Večino časa se mi je zdel precej hard za trenserja in relativno tehnoiden, najbrž mi je bil tudi zato tako všeč. Ko je začel zadnji Reconceal, pa se je masa v prvih vrstah precej hitro razredčila, zato smo sledili zakonu množic in se tudi mi odpravili proti domu. Škoda, da ni bilo obiskovalcev še malo več, vseeno pa je bilo lepo videti tudi nekaj tistih, ki jih na techno partijih ne srečujem in se nismo videli že predolgo. Te preklemane obveznosti življenja odraslih.
Kelvanove slike so v naši galeriji
