Prijava Še nimaš uporabniškega imena? Registriraj se!
Psilon party photo

Sonar 2011

Kje začeti in kaj povedati najprej. To je bilo moje tretje leto na Sonarju in po pravici povedano nisem nameraval iti, ker se mi je zdelo, da je čas, da najdem kaj novega. No potem so prijatelji naredili svoje in se nisem mogel upreti, če ne drugega zaradi Barcelone. Sonar je vedno Barcelona in obratno.

Neverjetno kaj je ta včasih mali festival naredil za mesto: poleg ekonomskih učinkov, ki jih ocenjujejo na okoli pol mio evrov povezanega prihodka in so sploh za recesijsko Španijo sedaj več kot dobrodošli, se mi predvsem zdi, da je Sonar Barcelono postavil na mednarodni zemljevid metropol tipa Tokio, New York, London itd. Zelo težko se je upreti kombinaciji sonca, morja, dobre glasbe, odlične hrane, super ljudi in tiste posebne karizme, ki jo pač ena mesta enostavno imajo.

Povezava s Sonarjem pa se pozna tudi bolj konkretno. V mesto uspe privabiti praktično vse novo in zanimivo s področja elektronske glasbe in novih umetnosti. V nekaj dneh se zvrsti toliko dogodkov z odličnimi line-upi, da bi jih bilo za kako drugo mesto dovolj za celo leto. Žura se v klubih, žura se na ladjah, žura se strehah in terasah, malih barih, zatohlih kleteh, industrijskih halah, muzejih in seveda se žura kar na ulici in v parkih. Kot bi Barcelono preplavil cunami glasbe, bendov, djev in plesalcev. Tudi meja med temi, ki poslušajo in tisimi, ki izvajajo je pogosto zabrisana. Odri so tako blizu, da lahko vsem gledaš pod prste. Izvajalci se pogosto znajdejo v občinstvu in tudi obratno se kdo iz občinstva pojavi na odru.

Sedaj sem seveda pod vtisom vsesplošne evforije in morda pretiravam, ampak tak vpliv ima Sonar in Barcelona na ljudi. Zadnji dan v nedeljo zjutraj ob sedmih, ko se uradni program zaključi na odprtem prizorišču v industrijski coni skoraj ni obraza, da ne bi bil nasmejan do ušes. Tudi samo na Sonarju sem doživel že tretjič zapored, da se ob odhajanju domov po zakjlučju sprožajo spontani aplavzi množice množici sami. Kar ima svoj čar seveda, potem pa samo naprej na prvo plažo in vse se nadaljuje.

Težko je zdaj jasno gledati nazaj in se odločiti, kateri dj/bend /performance je bil najboljši. Morda mi je bil najbolj zanimiv z vidika novosti in svežine Actress. Na podoben način tudi Holy Other, med setom zakrit s črno svileno kapuco čez obraz. Ha – Actress je pa nosil trikotni klobuk iz riževih polj. Najbolj odštekan mogoče Steve Aoki: glasbeno ne ravno to, kar me zanima, ampak ni manjkalo skokov v publiko in rekvizitov kot napihljiv čoln v katerega je posadil punco iz občinstva in je nato veslala po množici.

Najbolj smo se naplesali na James Murphujevem zaključku sobote zjutraj – glede na to kako zateženo in iztrošeno skuša izgledati s svjoih belih kratih majicah je vrtel noro diskoidne stvari. Marsikaj sem tudi zamudil, enostavno preveč stvari je, npr. Sewing machine orchestro – v beat machine naprogramirane šivalne stroje. Ali pa Shanagaan Electro, ki plešejo na noro hitre ritme tradicionalnih Soweto glasb pripeljanih na 180bpm dokler gre. So bili tudi patetični trenutki: npr Human League, ki poje pol prazni dvorani ob polnoči in vseeno pridejo nazaj narediti bis, kljub temu, da ga nihče zares ni klical. Ali gospodična Mary Ann Hobbs, ki ima toliko občutka za vrtenje v živo, kot valjar na cesti. Ok, itak ni osebno moj stil, ampak še vseeno tudi v občinstvu nisem videl kaj dosti rok v zraku, ki bi sodelovale.

Potem tukaj še Paul Kalkebrenner, ki se gre stadion testiado s celim paketom: fanfarami pred prihodom, prvimi štirimi komadi direktno s svojega albuma in nekaj obupnimi vizualijami. Kljub temu pa se ni nič kaj preveč zvezdniško obnašal in vrtel decentno, tako da mu pol takoj oprostim.

Itd itd... tako bi lahko še dolgo razpredal, kar morda ni ravno najbolj relevantno, ker so to moje osebne impresije in mnenja. Splača se pa doživeti v živo. Morda za konec še nekaj zanimivih trivialnosti. V muzeju moderne umetnosti, kjer se odvija tudi Sonar so imeli ravno razstavo o Trstu. Na Lucyju sem plesal ob treh gospodih, ki so bili stari proti petesetim (vsaj en je bil popolnoma siv). In niso lovili mladih kril, ampak je izgledalo, da uživajo v glasbi in poskakujejo po svoje. Na Sonar vozi namenski avtobus: en izmed šoferjev je bil posebno navdahnjen in vrtel kvaliteno glasbo na poln glas. Ljudje so noreli.

Inblack|22.06.2011
« Poročila
Vsebina prispevka odraža zgolj avtorjevo osebno mnenje in ni nujno tudi uradno stališče uredništva ali celotne ekipe Psilon.org. Ponovna objava prispevka (ali le dela le-tega) je možna le z izrecnim dovoljenjem avtorja ali uredništva. Morebitne napake v prispevku so zgolj nenamerne. Ravno tako ne lektoriramo prispevkov, ki jih prejmemo s strani zunanjih sodelavcev.
facebooktwittermyspacenetlogsitetalk

Povezane vsebine

Dogodek

Sonar 2011

PrijavaX

Uporabniško ime
Geslo
Avtomatično me prijavi ob vsakem obisku
Če ne želite, da se shrani cookie z zakodiranimi podatki za vašo prijavo, ne obkljukajte tega polja!
Ojoj, ne spomnim se gesla!
V polje "Uporabniško ime" vnesite email, s katerim ste se registrirali, ali pa vaše uporabniško ime!
Close