Prijava Še nimaš uporabniškega imena? Registriraj se!
Psilon party photo

Sonne Mond Sterne X4 (Saalburg, Germany)

Začelo se je v četrtek, ko smo se s klasično tri urno zamudo le odpravili proti severu. V ne ravno velikem avtu sva se z vso opremo za štiri dni gnetla dva stara znanca festivala in ena first-time obiskovalka. Kljub kratkim postankom nam zaradi močnega dežja, ter posledično omejitev na avtocesti cilja ni uspelo doseči v manj kot osmih urah. Ko smo prišli na prizorišče nam je redar povedal, da je zaradi slabe ceste dostop do silent campa z avtom onemogočen. Tako smo bili prisiljeni pustiti vso premoženje petnajst minut hoda od prostora, kjer je del zgodnejše ekipe že rezerviral mesto za nas.

Na srečo je dež takrat že ponehal, tako da smo postavili šotore in padli v spalke ob pol petih zjutraj. Zbudili smo se v sveže in oblačno jutro, dež pa se je nadaljeval z občasnimi prekinitvami skozi ves dan. V tem času se je po ne-tlakovanih poteh naredila že zajetna količina blata in samo škornji so nas reševali pred grozečo rjavo brozgo.

 

Cel dan smo se tolažili, da so to poslednji izdihljaji nevihte, vendar se je zvečer, ravno ko smo začeli s pre-party ogrevanjem, obilno ulilo. Družno smo se strinjali, da smo še dovolj čisti in da ne rabimo tuša na Mainstageu, ter z žalostjo v očeh nazdravili na zamujene Underworld live.

 

Ko se je tudi nebo do konca zjokalo, smo se le odpravili na prvi nastop festivala, Faithless live. V dobre pol ure so odpeli hita »God is a DJ« ter »Insomnia«, ter nekaj novih komadov. Ostala ekipa jih je poslušala do konca, sama pa sem se odpravila v Dusted Decks šotor na Moguai live. Tam je bilo ravno prav ljudi, da sem se lahko zrinila čisto pred oder, ter uživala ob pogledu na razposajenega Moguaia, ki je v eni uri odvrtel razgibano plesen set, mene pa najbolj razveselil s komadom »You know Y«.

 

Na Mainstageu je Faithlessom sledil David Guetta, ki smo se mu izognili v velikem krogu. Nekateri so izbrali Boys Noize, sama pa sem šla en krog po stojnicah in se vrnila z Made in Germany with love majčko. Do nastopa Plastikmana live se je nebo spet skisalo, vendar nam je bilo sedaj že useeno in smo z ostalo mokro množico nestrpno pričakovali ta visoko opevani event. Na mojo fotografsko žalost se Mr. Hawtin ves čas nastopa skriva za odrom prepredenim z ledicami, v drugem delu performansa pa se na odru pokaže njegova silhueta za računalnikom. Kar se glasbe tiče menim, da je sicer odlična za poslušanje na kvalitetnem, močnem festivalskem ozvočenju, doma pa bi bržkone izpadla precej mlačno.

 

Po Plastikmanu nas je pričakal Sven Vath, ki pa je bil tokrat vidno trezen in je posledično zmanjšal sodelovanje z občinstvom in odrske akrobacije na minimum. Tudi set ni bil bog ve kaj in ker tega pri njemu res nismo navajeni, smo se kmalu pobrali na jutranjo klasiko, Brandenburg Allstars Floor. Ta slovi po nam čisto neznanih nemških DJ-jih, ki pa naredijo največji rastur, ter ne odnehajo do zgodnjega popoldneva. Mene je vseeno začelo zmanjkovati tam okrog sedmih, tako da sem se odpravila proti šotoru na tri ure lepotnega spanca, ter se kasneje vrnila še na eno dozo plesa.

 

V petkovi noči mi je tako uspelo zamuditi še Gregorja Tresherja, vendar pri tako pestrem line-upu pač ni mogoče slišati vsega.

 

Sobotni večer je začela naša že rahlo utrujena ekipa na Stanton Warriorsih, ki so bili tokrat v polni zasedbi, tudi z MC-jem. Naredili so res hud žur, cela dvorana je bila na nogah, ter energija na višku. Ob komadu »Good Vibrations«, ki je priredba Beach Boysov, pa se nam je vsem smejalo do ušes. Glavni live oder je bil tokrat res slab, z glavnimi zvezdami Die Fantastichen Vier, ki zbujajo pozitivna čustva le nemškemu občinstvu. Še sedaj nam ni jasno, kako jim je uspelo v petek postaviti drug za drugim Underworlde ter Faithlesse, ker je bil ponavadi vsak dan rezerviran za enega glavnega gosta.

 

Po d'n'b noriji smo se prestavili v Maincircus, kjer je vrtel DJ Hell, ki pa nas je pustil ravnodušne. V Cocoonu smo bili na skoraj celem setu Karotteja, ki je bil vsaj zame s svojim trdim minimalnim zvokom, ki se ga pri nas že dolgo ne da več slišati, kar zmagovalec festivala. Presenetljivo nismo slišali skoraj nič tech-housa ter tribala, ki sta v Sloveniji v razcvetu. Ko se je že danilo so bili bolj zanimivi odprti odri, kjer nas je po treh dneh oblakov in dežja končno pričakalo sonce. Okrog devete ure so začele na prizorišče prihajati že tradicionalne maškare, ki pošteno popestrijo dogajanje. Letos je bil najbolj popularen look flešerja v kopalnem plašču.

 

Na že precej poplavljenem Beachbaru smo celo naleteli na tri Slovence, ter tam viseli do poldneva. Ko smo prišli s festivala v kamp, je bil ta že na tri pčetrt prazen. Opustošenje pa je bilo gromozansko. Mnogo žurerjev pusti svojo kamp opremo, čevlje in seveda smeti kar tam. Vendar že isti trenutek pridejo marljivi lokalci, ki zbirajo povratne plastenke, ter med opremo najdejo še kaj uporabnega.

 

Preostanek dneva smo preždeli pred šotorom, se zvečer odpravili še na dozo kebaba, ter okrog osmih zvečer dokončno omagali.
 

V ponedeljek dopoldne nas je pričakala nenavadna budnica. Na cesti ob kampu je pri kolesu okrašenim z zastavicami stal moški srednjih let in na ves glas v nemščini prepeval pesmi o Jezusu, ter pridigal. Nad podarjeno mašo seveda nismo bili navdušeni, z vaškim posebnežem pa se so se kaj kmalu začeli prepirati tudi naši nemški sosedje. Revež je po slabih dvajsetih minutah le obupal nad nami in se odpravil dalje svojo pot.

 

Proti poldnevu nam je le uspelo spakirati vso kramo, ter rešiti avtomobile iz blatnega objema. Z gorenjsko družbo smo se poslovili na prvem postajališču ob avtocesti in jo mahnili proti domu.

 

Po tretjem obisku festivala lahko rečem, da je njegova edina slaba plat muhasto vreme, ki nam jo je letos res pošteno zagodlo. Vendar pa je kljub temu festival vsako leto že vnaprej razprodan, kar priča o kvaliteti organizacije in dobremu počutju vseh, ki se ga udeležijo. Še sedaj pa se vsi grizemo, ker nas lansko leto ni bilo, ko je bilo po večih letih prvič tri dni sonce. Najbolj presenetljiva je vsesplošna prijaznost vseh zaposlenih, predvsem pa redarjev, ki so lahko našim za zgled. Omenila bi še pestro ponudbo stojnic s hrano, brez katere bi težko preživeli, saj se nobenemu od nas ni ljubilo do bližnje vasi v trgovino, ker je bila po blatni poti to res cela odprava. Želodce smo si nasitili z azijsko hrano, kavami ter indijskimi čaji. Izogibali pa smo se fast food krompirčkom, pizzam ter klobasami, ki pa verjamem da so mnogim pričarale zadovoljen nasmeh na obrazu.

 

Naslednje leto si morda vzamemo premor, vendar se na Sonne mond Sterne zagotovo še kdaj vrnemo.

Vsebina prispevka odraža zgolj avtorjevo osebno mnenje in ni nujno tudi uradno stališče uredništva ali celotne ekipe Psilon.org. Ponovna objava prispevka (ali le dela le-tega) je možna le z izrecnim dovoljenjem avtorja ali uredništva. Morebitne napake v prispevku so zgolj nenamerne. Ravno tako ne lektoriramo prispevkov, ki jih prejmemo s strani zunanjih sodelavcev.
facebooktwittermyspacenetlogsitetalk

PrijavaX

Uporabniško ime
Geslo
Avtomatično me prijavi ob vsakem obisku
Če ne želite, da se shrani cookie z zakodiranimi podatki za vašo prijavo, ne obkljukajte tega polja!
Ojoj, ne spomnim se gesla!
V polje "Uporabniško ime" vnesite email, s katerim ste se registrirali, ali pa vaše uporabniško ime!
Close