Timewarp... sveto mesto blazenih, kraj nasega vsakoletnega romanja, vnebovzetje Rana ura slovenskih fantov grob. Tudi deklet. Zakaj za vraga morajo biti vsi vecji festivali elektronske glasbe tako dalec? Ob pol sedmih zjutraj smo se odpravili iz Ljubljane, nekateri se precej zaspani, nekateri neprespani, ostali pa precej radostni. Pot je v veselem razpolozenju minila precej hitro (se vedno mi ni jasno zakaj se nazaj grede tako vlece?), tokrat celo brez obveznega pregleda budnih nemskih kriminalistov. Ob prihodu takoj karte, guest liste, akreditacije in iskanje ostalih zemotov ter bliznjih sosedov. Del hrvaske odprave nas je gostoljubo pogostil s preostankom vodke, saj je medtem Roki ze pobegnil z naso in jo veselo svercnil na prizorisce. Dez je v notranjost pregnal tudi mene, sicer krepkega kmecka fanta, vajenega vseh nevsecnosti. Gneca kot vsako leto nepopisna, prizorisce pa ogromno. Sledil je obvezen krog po sejmiscu in pregled ponudbe, ki je pravzaprav iz leta v leto slabsa, cene pa vedno visje. Ne vem kako mi vedno uspe, da zelo hitro izgubim vse sorejvrje, in tudi tokrat je bilo tako. Sam sem taval vecinoma po obeh glavnih halah, vmes zavil se v press center, kjer sem srecal dva ze rahlo pobebavljena sonarodnjaka, ter na preizkus gostinske ponudbe. Razen cene nic posebnega. Po glasbeni plati vsaj meni ni nihce izstopal, morda le Carl Cox, od katerega nisem pricakoval prakticno nic spodbudnega. Proti jutru sem se nekako znasel v zaodrju, posnel nekaj bolj spodobnih fotk in filmckov, nato pa nazaj v mnozico... in kmalu iz obupa nad svojimi ze precej mlahavimi nogami in zapletajocim jezikom naravnost proti avtobusu. Prebavne motnje so mi letos prizanesle do doma, otrpelost celega telesa pa ne. Drugo leto gre kozmodisk z mano!
PsilonGalerijaEventiNagradne igreNoviceBlogReportMusic