Po otvoritvenem večeru mesec dni nazaj sem se tokrat znašla na "pravem" žuru v novi pridobitvi Ljubljane, diskoteki Ultra. Prvič me nova lokacija ni preveč navdušila, zdela se mi je pretemačna, video stena preko cele dolžine plesišča pa se mi je zdela sicer krasna...če ne bi bili tik ob njej separeji. Že takrat sem se odločila, da tam ne nameravam nikoli sedeti (ne bi rada doživela epileptičnega napada ob vsem tistem utripanju). Luštne so mi bile tudi t.i. disko krogle različnih velikosti, navešene nad enim od šankov. A, pa zastonj prigrizki in šampanjec z jagodami tudi niso bili slabi. Že takrat pa so me zmotile visoke cene pijače.
| Bodi torej dovolj o prvih vtisih, v četrtek je bil čas, da klub obiščemo z bolj tehtnim razlogom, kot je ocenjevanje nove lokacije. Četrtki so v Ultri namenjeni house poslasticam; tokrat je gostoval kalifornijski mojster Eddie Amador, sicer pa naj bi bil celoten program kopija bivšega Globala. Ker sama v Globalu nisem bila niti enkrat, se v druge primerjave ne morem poglobiti. Kljub namerno poznemu prihodu sva bila v klubu med prvimi. Vrtel se je prav ljubek house, morda malce starejšega datuma, pa nič zato. Pomanjkanje družbe je vodilo v direkten napad na šank. Dolgo sem preučevala obsežni cenik, ko pa sem se končno odločila za prvi koktejl, sem naletela na nemalo težav. Najprej me je prijazni mladi natakar opozoril, da ga on ne zna zmešati (kasneje sem ugotavljala, koliko pravih barmanov zares imajo?) in da moram počakati na njegovega kolega. Ta me je obvestil, da željenega ne morem dobiti, ker naj bi ne imeli ene od ključnih sestavin...khm. Po ponovnem dolgem odločanju sem bila malce presenečena, ker so me poskušali prepričati, da naj naročim koktejl, ki ga sicer poznam, a je po mojem mnenju njegov okus (ne potenca!) premočen. Ko sem izbrala drugega, so padale opazke o tem, da mi bo tudi ta premočen (let me be the judge of that, lepo prosim!). Skratka, izpadla sem kot skrajno nadležna stranka, kar v resnici nikoli nisem bila. Ampak ok, koktejl sem pa le dobila, in kasneje tudi tistega, ki je bil moja prva želja (našel se je melonin sirup hehe). Preizkusila sem tudi tistega, ki je vseboval mojo najljubšo alkoholno pijačo, na katero redko naletim v lokalih (vodka z aromo vanilije). Pohvale! Zdaj pa naj to pijačo samo še uvrstijo v redno ponudbo, hehe. Še okvirne cene: koktejli 5 ali 6 €, pivo (Heineken) 3,5 €, voda 1,6 € če se ne motim, gre pa za stekleničko in ne pollitrsko plastenko. Drago. |
Okej, sedaj pa h glasbi. Kljub temu, da se klub (pričakovano?!) ni napolnil niti do 1h, je tuji gost začel kot obljubljeno. Začetek seta mi je bil prav všeč, malce trši house, brez vokalov (smrk). Kasneje se mi je zdelo, da se je malo izgubil, kot da bi želel ugajati slovenski publiki, preklopil je namreč na bolj progresiven zvok, ki meni ne ustreza toliko. Vseeno sem se kar zadovoljivo naplesala. Ker je bil naslednji dan delovni dan, sva se po dveh uricah njegovega nastopa odpravila proti domu. Omeniti moram še to, da me je tudi Ultrina toaleta prijetno presenetila. Sicer ceneno pobarvana na zlato in srebrno (prva moška, druga ženska), je precej moderno urejena. Impresioniral me je avtomat za brisačke na senzor in pa magnetna ključavnica, s katero sem se prvič prav nemarno mahnila po prstih (past za miši patent, hehe). Odlično oceno dajem tudi osebju na vratih, torej umirjenim in vljudnim varnostnikom, postavitvi garderobe in ozvočenju, usmerjenemu predvsem na plesišče, zavoljo katerega lahko ob šankih mirno prirejamo debatne krožke, če bi si jih morda zaželeli. Kljub nekaterim škodoželjnim pripombam in izrazov na obrazih pomembnejših gostov, upam da to ne bo vplivalo na motivacijo vodstva kluba in se bodo trudili še naprej. Ljubljana preprosto potrebuje tovrstne možnosti razvedrila. Se še vidimo. |