Ker letos nisem šel na Timewarp zaradi preveč pussy lineupa, sem se odločil da preizkusim Nature One. Ker pa je kolega vabil da gremo s kombiji, je bila odločitev še toliko lažja. Bus mi je 'pain in the ass', sploh če zadeva traja več dni in je treba kampirat, imam rad kakšne zadeve tudi pod ključem. Ves trip se je začel v četrtek popoldan s pobiranjem folka po Ljubljani in čakanjem drugega kombija, ki je pobiral folk izven Ljubljane, dokler se nismo dobili in jo zvečer skupaj odpujsali proti Nemčiji. Izkazalo se je da imamo med 12 udeleženci odprave samo 5 voznikov, tako da je moral en kombi imeti samo dva voznika in prevozit 400+ kilometrov v vsako smer ni bilo lahko.
V glavnem, v petek zjutraj smo prišli v Kastellaun, počakali pol ure da se je ob devetih odprl nemški najboljši sosed ter nakupili sadje ter stvari, ki smo jih pozabili vzeti in se nato odpravili naprej. Na kraj zločina smo prispeli malo pod številko 1
.
; vsaj tako je pisalo na moji kamp karti, in začeli postavljati vse potrebno. V kaki uri smo že imeli postavljen slovenski kamp floor in zbijanje se je začelo. Tudi okoli nas se je nabralo polno Nemcev s svojimi sound systemi, na žalost je bil eden od njih minimal ter drugi progressive, ki sta preglasila večino bolj oddaljenih florov. Zaradi zdravstvenih težav sem se odločil, da bom ta vikend preživel trezen, tako da je bil battle plan se malo naspati, skuhati si kako juhico ter proti večeru kreniti proti partyju. Vendar je bilo težko spati, hehe.
Čredni nagon naju je z drago ob 21.
pripeljal do vhoda in pol ure kasneje v središče raketne baze. Ta čas je bila večina floorov prazna, nabito polna sta bila le oba hardcore floora. Po manjši turi po festivalu je bil moj prvi quest čakanje T. Rauchmiera z njegovim bendom. Morem povedati da mi je bil lanskoleto v Wiesenu veliko boljši. Vendar zato ne krivim toliko njega, ampak bolj povprečno ozvočenje, slabše sodelovanje folka ter manj atraktivno postavljen oder. Nasplošno je bilo ozvočenje zame največje organizacijsko razočaranje tega festivala, na nobenem flooru ni bilo tistega pravega zvoka, zaradi katerega sploh hodim na tuje festivale. Še najboljši sound je bil na outdoor mainu, če si stal točno na sredini, v tunelih na klub floorih je bila kvantiteta bolj važna od kvalitete, povsod pa enostavno ni bilo tistih basov, ki ti vržejo čeljust na tla in rit v zrak. Nekako sem se odločil, da je floorov enostavno preveč in da nimam kaj delat na enem več kot 2
minut, point of interest pa sem poleg circus floora zožal še na tiste stvari, ki jih pri nas in na okoliških festivalih ni. Torej hardcore ter festivalne kulinarične dobrote. V neposredni bližini cirkusa je bil tudi schranzerski Abstract floor ter bolj cheesy hardcore floor HardCore Gladiators, ki so imeli toliko dodatnega ozvočenja, da je sekalo skozi dva zidova še v schranz bunker.
V petek je bil edini presežek zame (poleg najhujše palačinke z nutelo) Adam Beyer, ki je odrolal presenetljivo poskočno. Guy Gerber za njim je preveč upočasnil tempo, tako da sem pobegnil malo naokoli in končal na ThunderDome flooru, kjer sta ob dveh začela že skoraj legendarna francoska industrialca Mindustries z malo pretežkim dark industrialom za to uro, tako da sem bil že kmalu na Jeff Millsu. Ta nikoli ne razočara, kar je tudi dokazala prisotnost že zgubanih raverjev. Povprečna starost v cirkus šotoru se je ob nastopu Jeffa definitivno dvignila za najmanj 5 let. Pomagal si je tudi z 9
9ko, kar je vse v spodnjem delu frekvenc naredilo zelo monotono, a zelo na hard. Še enkrat škoda za povprečno ozvočenje, ki bi to lahko bolje izkoristilo. Zaradi utrujenosti sem pogledal še malo laserčkov na Paul van Dyku (raje ga nisem poslušal, ker bi ga rad imel v dobrem spominu) in odpeketal v prekleto mrzli noči do šotora.
V soboto sva se odločila, da se bolj naspiva kar je rezultiralo v globokem spancu, ki ga je zbudil šele ognjemet ob enih. Odhitela sva na party, mimo openair floora, kjer je kraljeval kit Cox, v cirkus na zelo spodobnega Johannesa Heila. Za njem je spustil tempo Chris Liebing in me prisilil oditi naokoli. Našel sem še en schranz floor, ki pa je bil totalno prazen v primerjavi z Abstraktovim (btw še en uradni USB schranz flore je bil v kampu), glasba pa itak ista. Pa potem še en zanimiv progressive floor s televizijicami, zadimljen Tresor bunker, kokončke v Cocoon šotorčku... V ThunderDomu pa je šopal Chosen Few svoje legendarne komade iz sredine devetdesetih, zakon! Škoda za zelo porazno ozvočenje na ThunderDomu, sam lighshow je bil pa mega, fakin 18 strobotov direkt v žilo. V cirkusu pa nato razočaranje s Pet Duo, že tako nisem nek hud fan, ko pa vidim da zna David vse komade na pamet tudi ko imata »live«, me pa vse mine. Videti je bilo, kot da je Ana za laptopom in predvaja njune komade, on pa dirigira z rokami in šraufa efekte, wau. Ko je vzšlo sonce, je Natus zopet pokazal da bo zmagal, Wittekind mu ni segel niti do kolen, kar se tiče žura. Kot kaže, je res spremenil stil iz schranzerskega v bolj hardtechno z darkerskim pridihom. Kar je čisto v redu, samo ne ob osmih zjutraj ko je treba finishirat. Sledil je še sprehod po merchandisu ter barantanje s trgovci za nižjo ceno robe (tako in tako so že pospravljal štante) in vegetiranje pred šotorom do poznega nedeljskega odhoda. Več kot pol poti nazaj sta se rolala Mindustries v kombiju, tu je bilo njuno pravo mesto.
Pa ne-glasbene stvari? Cene so bile evropske, voda s kofeinom 4,25€, s tem da si dobil en bon nazaj če si vrnil plastenko (1 bon =
,85€). So pa bile cisterne ob wc-jih vedno polne pitne vode. Eye contact je blo treba dati na manj kot minimum, ker drugače je bilo videti preveč zombijev. Že tako sem vsak dan videl nekoga nezavestnega na tleh v družbi bolničarjev, z injekcijami v sebi. Lepo je blo tudi videti schranz floor s povprečno starostjo nad 2
let. V kampu so bili tuši skupinski, plačljivi in baje zelo dolge vrste, tako da sem se zadovoljil z navadnimi cisternami in ledeno mrzlo vodo. Refreshing, ni kaj. Najboljša stvar v kempu mi je bila pekarna, obožujem švabske preste. Pot od nas do vsega v kampu je bila zelo luknjasto polje in zelo neprijazno do buffk. Ko sem že pri njih, nisem videl niti ene tujke z visokimi buffkami (itak ne morejo tanzati tistega njihovega plesa v njih). Pri Nemcih je trenutno že skoraj preveč popularna londonska firma Amok.
Festivala objektivno sploh ne morem oceniti, ker je dogajanja ogromno in preveč, vsekakor ne moreš biti povsod in mi je za mnogo stvari žal da jih nisem slišal in videl. To je tudi daleč največji minus Nature One-a, preveč floorov. Lahko bi komot ukinili en trance, techno, house, oldschool, hardcore, hardstyle, schranz etc... floor, ker sem vseeno pogrešal kakšen konkreten goa al vsaj psy trance flore, če že hočejo biti največji štiričetrtinski festival.