Umek se pošteno poti in sipa en hud komad za drugim v splošno zadovoljstvo vseh zbranih. Basi uhajajo iz Galleryja in se mešajo s poki ognjemetvo vsenaokoli po Rovinju. V zraku malce drugačna atmosfera kot ponavadi: jebiga, novo leto je novo leto...
Dan se je začel s prebujanjem v ljubljanski sneg, meglo in zmrzal. Načrt je spokat v Rovinj in po možnosti fasat dobro dozo sonca, ampak glede na stanje v metropoli je upanje vedno manjše. Ok. Počasi pakiranje in priprave, zadnji postanki v centru in na bencinki ter švssss... na avtocesto. Lagodno in brez pretiravanja do Sečovelj, “Dober dan” in “Dobar dan”, pa že preko meje in na končno zrihtani cesti za Rovinj. Stanje ni najboljše: sneg se tudi tukaj meša z rdečo zemljo, a v zameno vsaj ni megle. Čas za odtočit na še nedokončanem postajališču in naprej proti Rovinju.
In končno tabla: Monvi levo. A prej je treba še najti “Villa Sonne” apartma, brez naslova in samo z nekaj švoh navodili. Po nekaj poskusih “prej smo šli levo, gremo tokrat desno” se znajdemo v ulici Milovana Milojkiča in nismo zadovoljni: turobna ulica polna novogradenj in mlakuž… Razgledamo se naokoli, pademo v zadnjo odprto “Turist agency”, kjer čakamo v vrsti pred tremi mladci, ki želijo apartma “ne daleko od Monvija”. Oni ga dobijo, mi tudi, ampak ima premajhen tv. Zakaj človek rabi tv? Ker pada dež in ker bo v naslednjih dneh neznansko len. Ajde nazaj v Villo Sonne in totalen šok: luksuz štirih zvezdic v komplet “dojčer” stilu: masiven lev vsepovprek in Ikea kozarci za sok. Pa satelitska s tisoč in nekaj kanali. ( Za katere se sicer izkaže, da jih pol ne dela, amapk hej: tudi 5
ni malo)
Pašta v lonec, na krožnik in v želodec. Nažiranje s sladkarijami pred kavčem in siesta spanje. Potem pa končno začetek kondicijskih priprav. Kozarci, pepelnik, pepelnik kozarci. Zmanjka čikov: v dežju od ene zaprte bencinske do druge in v nekem hotelu polnem italijanskih penzionistov, ki tvegajo srčni infart med divjim plesom končno: Ronhill lights. Zadovoljni v Monvi po akreditacije. Problem: ženska za šalterjem je nasikana in s seznamom brez naših imen. Po nekaj telefonih in adrenalinskem šoku vse urejeno.
Kondicijske priprave v apartmaju drugi del ob MTV countdownu, ki je pravo presenečenje za razliko od običajnega progamovja. Video killed the radio star in že je
:
:
1 v 2
6 ter pokanje ognjemetov vsenaokoli.
Nato pa končno Monvi in direktno na Umeka. Žal Ian zamujen, baje je bil dober. Garderoba je polna, prostor dodobra popolnjen, brez gužve. Idealno. Sploh pa so koncentrične terase dobra finta, ker imaš vedno dober pregled in lahko uravnavaš stopnjo butanja iz zvočnikov. Zvok je kar ok, sploh za tako posebno oblikovan prostor. Ne zaostaja niti lightshow, ki sicer nima presežkov, ampak čisto dobro dela kar naj bi delal.
Umek se zdi zadovoljen sam s sabo in dokaj dinamično niza komade, pri čemer mu celo uspeva se ne ponavljat. Obrazi se zdijo zadovoljni in v gibanju: to je morda tudi najbolj važno. Sicer pa so ljudje nabrani malo z vseh strani in tipična malo nepredvidljiva mešanica na hrvaških partijih. Fotkanje, fotkanje, fotkanje. Malo poskusov, nekaj uspehov. Potem pozaba in še nekaj treninga za kondicijo.
Potem hiter izlet v Temple: Lemon je ok, ampak malo primanjkuje ljudi. Fotkanje in nazaj. Tine že za mešalko in tudi on dviga ljudi na noge s preverjenimi ritmi. Nato nadaljuje in vse postava vse bolj ostro in kitarrsko. Spet malo pozabe in treninga. Po nekaj urah še na hiter izlet v Temple, kjer se situacija ni bistveno spremenila, s tem da vrti Pacco
Zjutraj po nalivu do avta in direkt v posteljo. Naslednje jutro prebujanje in poležavanje. Jebiga, spet januar. Kot bi rekel nekdo: en dolg ponedeljek. Ne vem zakaj, ampak januarja nikoli nisem imel preveč rad. Dobre partije pač ja, in ta ni bil slab.
InBlack
PsilonGalerijaEventiNagradne igreNoviceBlogReportMusic