Že same predpriprave so dale vedeti, da se nam obeta zanimiv večer, saj smo vsi v naši družbici imeli probleme z mobiteli. Enim je šla baterija, drugim se je telefon pokvaril, tako da je bila že prava umetnost, da smo se na koncu vsi našli. Vse se je začelo, ko sem na Kalcah čakal na našega designated driverja, ki je zamujal krepke tričetrt ure. Ampak jeze ni bilo, čeprav sem zmrzoval kot stara kokoš, tako da sem imel dovolj časa za glasbene vaje. Tako lahko sedaj ponosno povem, da obvladam troglasno petje 'As the rush comes', obenem pa lahko z nogami sproduciram še baslinijo!
Pa da ne dolgovezim. Naša nadaljnja pot proti slovenski obali je potekala brez večjih zapletov in tudi zastojev ni bilo opaziti. Ko smo dospeli do Ambasade Gavioli, se je parkirišče že začelo počasi polniti, vzdušje pa je bilo že tam naelektreno. Seveda ni šlo brez standardnega welcome drinka, za katerega tako vestno skrbi Unity Squad. Tako se je ura hitro približala eni zjutraj, ko smo se odločili, da se bo treba odpraviti v klub. Vstop je minil brez zapletov in eden izmed najboljših partijev leta se je lahko začel. Ozračje je ogreval Robert G. Roy in treba je priznati, da je to naredil v vrhunskem slogu. Med njegovim setom smo bili tudi obveščeni, da bo Christopher začel vrteti šele ob pol treh, da pa bo vrtel do konca, se pravi do šestih. Novica, ki nas je vse razveselila. Če smo odkriti, je bil Lawrence za večino prisotnih bolj kot ne uganka, saj se ni vedelo, kakšen set lahko pričakujemo od DJ-ja, ki je bil že dvakrat izbran za najboljšega ameriškega DJ-ja. Vsi naši dvomi pa so se razblinili že po nekaj uvodnih minutah njegovega seta, saj smo veselo poskakovali po plesišču in večina ga ni zapustila do zadnjega bita. Trdo, brez nepotrebnih dolgih breakov, z veliko večino neznane produkcije, ki se zelo razlikuje od sounda, ki ga predstavljajo Christopherjevi evropski kolegi, ter proti koncu tudi z nekaj psytrancea. Odvrtel je brez napak in z nasmeškom na obrazu - kako tudi ne, saj je imel pred očmi zelo razpoloženo in hvaležno občinstvo. Tega se je nabralo ravno prav, da je bil Dance Lounge prijetno zapolnjen, vzdušje pa fenomenalno. V Mezzanine se mi v celem večeru ni uspelo umakniti, baje pa je bilo tudi tam odlično. Noč superlativov se je zaključila nekaj po šesti uri zjutraj, ko je Christopher Lawrence zaključil z zasluženim encore komadom. Ambasado smo zapustili z veselimi obrazi in s prijetnimi spomini na odlično izpeljano zabavo. Nekateri so odšli na afterje, drugi proti obali in plažam, tretji pa kar lepo domov na zaslužen počitek. Vsi pa smo si bili enotnega mnenja, da se ob podobnem trance dogodku v Ambasadi zopet vidimo.