Prvi izhod

Na dolgočasni avtocesti bratstva in enotnosti je bilo ogromno Turkov, ki so se vračali domov. Zazvoni mi alarm: na meji je sigurno gužva. Pošljem par smsov: Res je, deset kilometrov kolone pred srbsko mejo. Gremo na Vukovar. Prijetna vožnja skozi ne ravno lepe in še vedno prerešetane kraje hitro mine, pridemo na srbsko mejo, kjer je bil isti policaj kot lani. Par običajnih srbskih for in smo že pri precej priletnem cariniku, ki nas vpraša, če gremo na State of Exit. Ja, itak.
Sretno dečki...

Novi Sad, namestimo se, gremo v Gradilište na lov za kartami in akreditacijami. V mali sobici za akreditacije za približno 1


novinarjev skrbi pet (5!) ljudi. Totalen mess, gužva, čakam pol ure, se prerivam. Potem še izvem, da ne dobim photopassa. Ok. Bomo preživeli.

Okoli Gradilišta in kempa samo Slovenci, na petdeset metrov srečaš več poznanih, kot na Čopovi. Slovenci spet zmagajo v glasnosti.

Lakota. Gremo jest. Prvi taksi. Taksist nas ogovori v povsem pravilni ljubljanščini. WTF, se spogledamo. Vprašam ga, če je morda delal v Sloveniji. Ne. Samo teto ima tam in kot otrok je precej časa preživel tam.

Restoran Balkan Expres. Kako lepo ime. Naročimo pljeske. Še nisem videl tako ogromne pleskavice. Pomojem 3

gramov mesa. Najmanj. Podležemo v boju s sovragom na krožniku.

Hotel, tuš, chillout. Gremo na tvrdžavo. Oh yeah.

Pridemo na vhod. Gužva neverjetna. Ok, gremo na drugi vhod kod Lovo toursa. Nič bolje. Folk se tlači, preriva. 2
minut gužvanja in smo noter. Policaji v Srbiji še vedno delajo na vratih partijev. Pokažem torbo, ga niti ne zanima kaj preveč.

Gremo na main stage. Apocalyptica. S plat so se mi zdeli dokaj brezveze, tukaj so me pa precej navdušili. Nastop z ogromno energije, ki na odličnem ozvočenju main stagea zelo dobro zveni. Uspem se preriniti precej naprej, potem pa postanem žejen, na šankih pa grozna gužva in zato grem na DJ areno.

Za platerji sta 2 Many DJs aka Radio Soulwax. Že dolgo sem si ju želel slišati in odkriti ali v živo tudi zvenita tako divje, kot na ploščah. Nista razočarala, plate se menjajo na dve, tri minute, simpatična izbira muzike, norija...

Ura je že ena zjutraj. Gremo na main stage, kjer je obljubljena ena izmed glavnih atrakcij (vsaj zame) Underworld. Zgubim frende, lutam po stageu, da najdem dober proctor. Naenkrat začne pokat. Fantastičen ognjemet. Kot NATO bombardiranje pridušata dva Srba. Potem začnejo Underworld. Navdušenje totalno. Zelo dober nastop. Bil sem skeptičen, kako se bodo obnesli na main stageu. Brez problema odpeljejo zelo dobro skoraj dve uri dolgo vožnjo. Folk nori. Prebijem se v prvo vrsto, poskušam fotkat. Uspehi so bolj slabi.

Po dveh podaljških zaključijo, jaz pa pot pod noge in na DJ areno. 2 Many DJs še vedno špilata?? WTF?? Aha ok, Dave Clarka ni. Malo že začneta presedat, potem pa začne Felix The Housecat. Super muzika, same nove plate in ful lep house.

Za njim še Joris Voorn v živo in nek lokalec, ki pa žal nista povsem padla v vibe večera.

Letos je na Exitu opazno več folka, kot prejšnje leto. Predvsem je mnogo več tujcev izven balkanskega kotla. Lani recimo nisi slišal angleške ali nemške besede, zdaj pa po ulici slišiš vse živo. Upam, da bo vreme zdržalo in da ne bo prevelike gužve v soboto, ko se obetajo Global Underground težkokategorniki.