Jaz ne bi bila jaz, če se ne bi na vse zelo dobro pripravila. Tako sem tudi že teden pred odhodom pridno pogledovala za vremenom, ki nas čaka. Napovedi niso bile nič kaj prijetne, kar je za Nizozemsko čisto običajno, vendar je bila to zadnja stvar, ki nam lahko pokvari ta 11-urni maraton. Pač obuješ najslabše čevlje, stare kavbojke in gasa. Smo bili pa potem res veseli, ko nas je pričakalo skoraj povsem jasno nebo. Sredi festivalskega vrveža nas je »namočilo« le za kakih pet minut.
Zakaj je to tako pomemben podatek? V teh petih minutah, ko se je ozračje malo osvežilo, so na prizorišče udrli organizatorji in nas dobesedno zasuli z zastonjskimi palerinami. Nekdo, ki nikoli ni uzrl laserskih luči onkraj meja Slovenije (štejejo predvsem severnejše države), si težko predstavlja, kako zelo organizacija pri nas šepa. Tu res dajejo velik pomen detajlom in se na vse pretege trudijo, da je njihov party nepozabna izkušnja, o kateri se bo govorilo še mesece. Ni vse samo line-up, ozvočenje in osvetljava, treba je misliti tudi na vsakega posameznika.
Z mojim sva neprestano krožila po lokaciji, največ pa sva se zadrževala na Early Raveu, kjer sva hekkala na stare hite in Main Stageu, kjer so vrtele največje zvezde. Vzdušje na obeh floorih je bilo enkratno, saj so tu vsi z istim razlogom: da se znorijo na hardcore. Plesne akrobacije nekaterih so resnično na meji zmogljivega, če ne verjamete, si poglejte kak posnetek. Neko dekle, ki je prišlo na invalidskem vozičku, je shufflala kar na eni nogi. Temu jaz pravim »true hardcore«!
Na Earlyu me je najbolj navdušil Predator, ki je vrtel predzadnji in se je moral resnično potruditi, da je iz mene izvabil še kakšen korak. Na Mainu sva preposlušala vse mainstyle zvezde: Ophidiana, ki je nekoliko razočaral, Neophyta, ki je bil malo prepočasen za moj okus, Paul Elstaka sva zgrešila, Nosferatu je s cheezy komadi naredil super vzdušje, najbolj pa so ga zadnjih 15 minut v svojem live actu zasekali Evil Activities. Dvorana oz. šotor je prav valoval v ritmu HC-ja, ljudje so se drli, žvižgali in noreli. Na nobenem partyu doslej še nisem slišala toliko ljudi peti v en glas in to najbolj zlajnan pop komad, kar si jih lahko zamisliš- Nobody said it was easy skupine Coldplay. Totalna evforija, da ti gredo kar kocine pokonci. A vse to je za Nizozemce stalnica, vsakdanje, tak je vsak njihov party.
Za konec smo se v glavni areni posladkali z Unexistom, ki so ga s pogrebnim sprevodom mimo množice na oder prinesli kar v trugi. Za zadnjega artista bi sicer pričakovala malo trši set, a je bilo za moje neprespano stanje bolje, da mi je pustil malo počivati. Mc je naznanil zadnji komad in to je bil znak, da se je počasi treba odvleči proti parkirišču. Sredi morja nizozemskih tablic je bilo videti tudi nekaj italijanskih, francoskih, švicarskih in pa naša slovenska. Nizozemci so bili resnično očarani nad dejstvom, da smo se pripeljali od tako daleč le zaradi dotičnega partya. Verjetno se jim v množici njihovih »masovk« niti ne sanja kakšno je stanje pri nas.
Pot do našega počivališča v gozdu je bila zablokirana, tako da smo svoje zatočišče poiskali kar na parkirišču za trgovino Lidl. Komaj smo zaspali, že je bila ura 5 zjutraj in smo krenili nazaj proti domu. Tokrat brez pomoči GPSa, kar se je izkazalo celo za boljšo varianto. S solzami v očeh smo zapustili Hollandijo, zdrveli čez Nemčijo in se v Avstriji obvezno ustavili na kosilu- v McDonaldsu. V Slovenijo nas je pospremila neznosna vročina in ko sva na avtocesti proti Celju padla v kolono, sva vedela, da sva resnično doma.