Tako torej... odpravili smo se na križev pot proti Nizozemski, ki se je vlekel od petka popoldan do sobote dopoldan, celih 14 ur. Lahko bi bil dve uri krajši, pa smo tam pri Dortmundu malo zalutali, a bili zato še toliko bolj veseli, ker nam je uspelo kar dvakrat vstopiti v to utopično deželo. Čez idilični Hellendoorn smo se peljali po pravljični cesti in samo vzdihovali: »Uuuuuuu«, »Aaaaaaaa« in seveda »Iiiiiii«. Ko nam je zmanjkalo samoglasnikov, smo se podali čez drn in strm in prispeli na kraj zločina.
Tam smo bili prvi. Si lahko mislite: prevozili smo nekaj čez 1200 km in tam prispeli celo pred tistimi, katerim se party dogaja dobesedno na njihovem domačem pragu. Če pomislim, je komentar, da smo fanatiki, tu čisto na mestu. Redar je samo začudeno pogledal našo registersko tablico in nas poslal v gozd na krajši počitek. Zaradi vznemirjenosti tako ali tako nihče ni mogel zatisniti oči za več kot pet minut, pa še razprava o tem, ali so krave na bližnjem pašniku molznice ali mesnice, je bila preveč zanimiva.
Parkirišče se je končno pričelo polniti in 20 minut pred začetkom nočne more smo že stali v vrsti na vhodu. Mimo nas so se sprehajale pobrite glave, nešteto Nike športnih copat in gospodične v prekratkih krilih. Gabberji (za razsvetlitev poglej v vsevednež) seveda to ne bi bili, če ne bi med nestrpnim čakanjem prepevali svojih himen in dražili nič-hudega-sluteče policiste. Vrata v pekel se končno odprejo in val radosti nas je pahnil vanj. Na gozdni jasi nas je pričakalo 6 aren: Industrial, Happy Hardcore, Present, Terror, Early Rave in seveda Main Stage.
Najprej smo se malo razgledali, podokumentirali prizorišče ter se sprehodili med debli, ki so služila kot pripomočki za oddih. Izbire hrane je bilo več kot pri nas v celi Ljubljani, pijača je tekla v potokih, cene pa...khm... Nizozemske. Ker se je vse skupaj komaj začelo in ni bilo veliko ljudi, smo si torej privoščili nekaj tekočine, podrobno pregledali timetable in naredili načrt. Sonce je že prijetno pripekalo in nas podilo pod cirkuške šotore. Najbolj ga je sekalo na Early Rave flooru.
Med Nizozemci se kaj hitro lahko počutiš kot doma, čeprav to niti ni prava primerjava. Veliko bolj kot mi so odprti za drugačnost, o čemer veliko pove že njihov stil oblačenja. Le kje drugje še lahko vidite »šumeče« trenirke v stilu čeških 90-ih, pol pobrite glave, retro hipijevska okrogla očala, debele noge v kratkih krilih ter majice z logotipi najljubšega artista. Si predstavljate party v Sloveniji, na katerem bi vsak drug obiskovalec nosil majico z napisom: »Dj Umek« ali »Richie Hawtin«? Me prav zanima, kdo je začel to modno revolucijo.
Kar sem hotela s tem povedati je, da se lahko brezskrbno razmetavaš gor in dol po plesišču, pa ne boš deležen nikakršne pozornosti. Lahko jodlaš, plešeš step, račke ali amatersko shufflaš. Vse kar rabiš, je malo kondicije, ali pa tako kot jaz povečano dozo energijskih napitkov. Skupaj s kapaciteto množice je raslo tudi vzdušje, kanček k nepozabni dogodivščini pa je dodala tudi svojevrstna dekoracija: viseče prašičje meso, nagrobniki, okostja in utripajoče lučke. Strah v kosti pa nam je pognal sam Freddy Krueger- na hoduljah.
Se nadaljuje...