Najbrž nikoli ne bom izvedela, zakaj gremo s starostjo vedno bolj na »soft«. Človek bi pričakoval, da gre evolucija glasbenega okusa ravno v obratno smer, vendar temu ni tako. Pri meni je sicer stanje tako, da lahko zjutraj poslušam Milesa Davisa, zvečer pa norim na 190 bpm-ov, vendar na splošno opažam, da starejša ko postajam, bolj mi sede umirjena muzika.
Vse se je sicer začelo s hard technom, nadaljevalo s šrancem, potem pa šlo samo še navzdol. Če samo pogledam vse te dje, ki so na sceni skoraj od samega začetka, naprimer kak Sven Väth, pa Richie Hawtin, Jeff Mills, tudi Umek, vsi so se totalno pomehkužili. Ne vem, ali je to samo zato, ker so začeli siveti ali jih je kdo naplahtal, da je to edina logična poteza. Podobna situacija je bila v soboto na Clarku, stric bo počasi pripravljen za dom upokojencev. Veliko sem pričakovala tudi od Psihota, ki je ponavadi poskrbel za kake scratch vložke ali druge norčije, tokrat pa povsem monoton set. Lahko bi se preimenoval v Normaln.
Okusu glasbenih bogov seveda sledi tudi raja, drugega nam tako ali tako ne preostane, vsaj kar se tiče obiskovanja dogodkov. Doma lahko po mili volji nažigamo, kar nam srce poželi (vsaj tisti, ki nimamo tečnih sosedov). No, moja playlista je ena srednja žalost: elektronike skoraj ne poslušam, z izjemo boben-basa, vsebuje pa nekaj cheezy pop komadov, Abbo (ja, to posluša tudi generacija pod 40 let), Madonno seveda, Doorse in Janice, Winehousovo, Marleya, Zverinske dečke,... You get the picture. Doma sem bolj v chill stanju, trše ritme pa hranim za na party.
Včeraj sem bila skoraj užaljena, ko me je nekdo vprašal, če grem na Dan Elektronike. Nimam nič proti temu dogodku, super da se dogaja, sploh v Križankah, ki je edinstven ambient, ampak za žurat mi pa ta vrsta glasbe res ni. Bom šla verjetno na kakšno pivičko zadaj za obzidje, pogledat kaj dogaja in kakšno rečt s kolegi, danes pa se raje znorim na hardcoru. Vedno grem na party, ali kamorkoli ven, da se znorim, plešem in si dam duška. Preprosto žurat. Če se vrti kaj preveč počasnega, moja misija preprosto propade.
Večina ljudi pa le ni tako izbirčnih kot jaz, drugače taki eventi tudi ne bi bili tako številčni in tako dobro obiskani. Morda pa gre preprosto za to, da so mnogi podlegli mainstream glasbenim vplivom, svoj okus pa shranili v najbolj zaprašene dokumente na namizju. Sprašujem se, ali se z leti vsem nam bliža podobna usoda, da bomo tako kot naši starši poslušali Avsenike in Čuke, ali bo naša glasbena preteklost poskrbela za drugačno starost? Skrivnost se bo približevala koncu, ko se bodo prvi raverji spoprijateljili z Abrahamom in bo čas za družinska kosila ter srečanja vseh generacij.
Me prav zanima kako bi izgledala ohcet dveh flešerjev ali abraham kakega dja. Bi podlegli tradiciji in pritiskom družine, ali bi to bil party njihovega življenja? Upam, da z leti ne boste pozabili na elektronske korenine in se boste tudi s sivo brado in zobno protezo ne samo spominjali, ampak tudi udeležili kakšnega partya.