Že nekaj časa med nami razsaja čuden virus. Simptomi so: kup neopravljenih obveznosti na faxu, stalno odlašanje pomembnih opravil, nedružabnost, povečana gledanost humorističnih serij tipa The Office, zombi podočnjaki, 12 urni spalni maratoni in stalna želja po junk foodu. Je komu znano?
Prav sama sebi grem že na živce. Ne vem kaj je to, ampak jaz ponavadi za vse krivim vreme. Sem pač ena tistih, katerim se celoten bioritem uravnava glede na družbenopolitično napoved, ki jo v četrtek zvečer poda g. Trontelj. Čeprav vremenske napovedi sploh ne gledam več. Mogoče pa me ravno zaradi tega vreme vedno znova tako preseneti. V glavnem, na fax že lep čas ne hodim, ampak to je vsakoleten pojav. Ko se s svojega brloga skobacajo medvedi, jih brez prigovarjanja zamenjam jaz. Spomladanska utrujenost je že zdavnaj mimo, lahko se izgovarjam samo na svojo lenobo.
Vse, kar me drži pokonci, je dejstvo, da nisem edina, kar pa zna v ključnih trenutkih mojo lenobo samo še potencirati. Roki oddaje so že zdavnaj mimo in ko zvem, da je v celotni redakciji materiale oddal le en (očitno nezemeljski) osebek, se mi potem res nikamor več ne mudi. Še potovanja se mi ne ljubi načrtovati, pa je to zame najljubše početje, takoj za tripanjem samim. Ja vem, sem hujši organizacijski frik kot Monica iz Friendsov. Očitno bo letos vse prepuščeno naključjem.
Na faxu sem se že povsem sprijaznila z dejstvom, da letos letnika pač ne bom opravila. Čeprav mi niti ne gre tako slabo, športno vzgojo sem pisala 8, vendar če bi vsi izpiti zgledali tako, bi bile šale o FDVju povsem resnične. Kakorkoli že, za rojstni dan pač ne mislim pisati izpita in tudi Exita niti pod najmanjšim pogojem ne izpustim. Že tako se komaj skobacam iz svojega varnega zavetja, zdaj bom pa sredi poletja popivanje zamenjala za teoretske okvirje Lacana in Horkheimerja??? Vse je odvisno od tega, kaj je za nekoga prioriteta.
Ta vikend sem šla po treh tednih spet med ljudi. Neverjetno kakšne psihične posledice so ti trije tedni pustili na meni. Brez ogrevanja seveda ni šlo, je treba spet priti na staro frekvenco. Na začetku je zgledalo še kar obetavno, sem malo kramljala in malo plesala. Pivo je po grlu teklo z neverjetno lahkoto. Ko se je na vhodu pojavila še prava družba pa je bila usoda zapečatena. Človek kaj hitro pozabi, kje so njegove meje, in zavoljo dobrih medsebojnih odnosov spije še enega. Naslednjo urico ali dve sem preklinjala vsa živa bitja in v napol nezavestnem stanju sklenila, da so redni treningi pogoj za uspešen vikend.
Zunaj vse kaže na to, da bo vsaj še nekaj dni bolela glava in bo moja najboljša prijateljica postelja, najboljši prijatelj pa računalnik. Načrt za prihodnji teden sicer vsebuje tudi pristen človeški kontakt, vendar se mi zdi najbolje, da se osredotočim na »one day at a time«. Danes je bil torej glavni zadatek tale kolumna, še psu grem po hrano in skuham kosilo, pa bo kvota izpolnjena.
Vesel praznik dela in čim manj vam ga želim! Dela, ne praznika.