Prijava Še nimaš uporabniškega imena? Registriraj se!
Psilon party photo

O krizi in otroku v meni

Med tem, ko se svet precej neuspešno ubada s finančno krizo (ta izraz trenutno sovražim bolj kot vampe), se jaz ubadam z neko drugo vrsto krize - ustvarjalno krizo. Več kot teden dni sem mlela ideje in brskala med tistimi koščki spomina, ki mi ga je še ostalo, a dokaj neuspešno. Potem sem dobila predlog, naj pišem o tistem, kar pač najbolje poznam, ampak ne verjamem v stvari, ki so narejene kar tako na silo.

Bolj kot premišljujem, slabše je. Tako je pač pri večini žensk. Potem pa se spomnim, da je bil pred dobrim tednom pust, na maškare in na raversko subkulturo, kateri sem še ne tako dolgo nazaj pripadala. Ali pa se samo meni zdi, kot da bi še prejšnji vikend naokrog skakala z zvezdico v roki. Oh, kako danes pogrešam vse te rekvizite. Če mene kdo vpraša, ne vidim nobenih pametnih razlogov, zakaj sploh moramo odrasti.

Čisto lepo nam je bilo, ko smo brezskrbno tekali naokrog po vrtu, sosedu rabutali hruške in se drli kar tja v en dan. In vse je prav v najlepšem redu, dokler se ne najde en pametnjakovič, ki ti reče, da se za tvojo starost pa že ne spodobi imeti rozastih las, 16 plišastih medvedov ali rožastih nogavic. Potem pa se zamisliš, da mogoče si pa res že malo prestar in je vse skupaj bolj otročje, kot Kinder jajček. Hmmm... Zakaj že? Zato, ker ti tako praviš? Zato, ker družba tako hoče? Kdo je pristojen za to, da določi neko starost za staro? Ali ni res, da si star toliko, kot se sam počutiš? In če se počutim radovedno, navihano in brezglavo, kot majhen otrok, zakaj bi mi nekdo kvaril to naivno veselje? Sindrom Pike Nogavičke bi lahko rekli.

Zadnje čase me misli kar pogosto teleportirajo v tiste čase. Imela sem to srečo, da sem ujela ravno trenutek, ko je scena še dihala s polnimi pljuči. V njej sem se tako dobro znašla prav zaradi te moje lastnosti, zaradi večnega otroka v sebi. Z dudo v ustih, zvezdicami v laseh, in roza oblačili sem opozarjala na otroško nedolžnost in vrednote, ki so v družbi s hitrim življenjskim tempom davno pozabljene. Zdelo se je, da se je čas na partyu odvijal v čisto drugačnem ritmu. Vsi smo bili med seboj prijatelji - ena velika družina. Vedno si našel nekoga za pogovor, vedno se je ob tebi stal nekdo, ki ti je ponudil plastenko hladne vode, nikoli nisi bil sam. P.L.U.R.

Otroci danes tako hitro odrastejo, da se verjetno niti ne zavedajo kaj vse zamujajo. In jaz? Verjetno ne bom nikoli čisto zares odrasla. Vedno bo v meni tisti mali vragec, ki se razveseli še tako malih in nepomembnih drobnarij, kot je risbica smejočega sončka s posvetilom za rojstni dan, ljubke rozaste oblekice ali gugalnice sredi parka.

Naredite si uslugo in vsaj enkrat na teden razveselite otroka v sebi. Peljite ga v živalski vrt, na peskovnik ali kepico sladoleda. Samo toliko, da ne pozabite, da ste tudi sami enkrat imeli slinček wink

Vsebina prispevka odraža zgolj avtorjevo osebno mnenje in ni nujno tudi uradno stališče uredništva ali celotne ekipe Psilon.org. Ponovna objava prispevka (ali le dela le-tega) je možna le z izrecnim dovoljenjem avtorja ali uredništva. Morebitne napake v prispevku so zgolj nenamerne. Ravno tako ne lektoriramo prispevkov, ki jih prejmemo s strani zunanjih sodelavcev.
facebooktwittermyspacenetlogsitetalk

Povezane vsebine

povezava

oblacilnica.blogspot.com

PrijavaX

Uporabniško ime
Geslo
Avtomatično me prijavi ob vsakem obisku
Če ne želite, da se shrani cookie z zakodiranimi podatki za vašo prijavo, ne obkljukajte tega polja!
Ojoj, ne spomnim se gesla!
V polje "Uporabniško ime" vnesite email, s katerim ste se registrirali, ali pa vaše uporabniško ime!
Close