Ne vem, ali se to dogaja samo meni, ampak vedno se največ dogaja ravno takrat, ko imam tardečo, sem 300 kilometrov stran, ima fotr rojstni dan ali psica mlade. Očitno se je neka nadnaravna sila davno tega obrnila proti meni in sedaj se na vse moči trudi, da ne bi slučajno prišla v stik z všečnimi bpm-i. Kako neprijazno!
Namreč, dogajajo se naslednje zadeve: prejšni vikend sem šla domov v Posavske hribove med vinograde (ja, cela familija sami pijanci), ker je fotr praznoval rojstni dan. Z veseljem zapustim našo sivo metropolo in jo zamenjam za svež zrak in domačo mamino kuho, pa še z domačimi se dobro razumemo, odkar se ne pobijamo več pod isto streho.
AMPAK... ravno tisti vikend sta obvezno vsaj dva dobra partya in obvezno na drugem koncu Slovenije. O tem, kako zgleda nočno življenje v Krškem, ne bom zgubljala besed, ker se ga raje s fotrom napijem na vaški veselici, kje se vsi v en glas derejo, da ne bojo majal zizi,k kot pa da grem v pol prazen lokal, kjer se še vsa mlečna mladina igra frajerje. Posavje pač ni priljubljena party destinacija in ko grem domov, mi je čisto jasno, da bom vikend preživela po penzionistično.
Potem je še druga varianta: ta vikend grem v Maribor podpirat svojo koruzniško polovico pri njegovem osvajalskem pohodu, kar je pač moja dolžnost, ki jo drugače tudi z veseljem opravljam. Ne dvomim o tem, da se bomo imeli super fajn in da se bomo Kebru in njegovemu zakonu smejali v obraz. Iz previdnosti bomo dali nekaj zaslužiti še Slovenskim železnicam, kar samo še potrdi prejšnjo izjavo. In kje je tukaj problem? Jah, naslednji dan je pustna sobota in za take šeme kot sem jaz, se spodobi, da si vsaj enkrat na leto damo duška. Ker pa je matematika pač taka, da je 1+1 vedno 2 in ima dan samo 24 ur, jaz pa jih rabim za celovito obnovitev celic vsaj toliko in še nekaj, se moj račun nikakor ne izide. Leta so pač leta in tudi tu mi izračuni niso v nobeno pomoč.
Karkoli se je že zarotilo proti meni, je najbolj skregano z drum&bass-om. Sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje skakala v opičjem ritmu. Letos ne. Malo so krivi tudi v 4ki, ker zbirajo datume kot na tomboli, pa še to se zgodi tako malokrat, da se resno sprašujem kaj razen roza populacije sploh še zahaja tja. Temne sile ne bodo počivale niti naslednji vikend (lahko bi se vsaj dvakrat na leto spravile na kakšen Dee Jay Time) in medtem, ko bodo v kleti zbijali Illigalci bom v domači idili poslušala o vremenu, revmi ali drugih težavah kakšnega daljnega sorodnika.
Da ne bo kakšne pomote: takrat ko sem v Ljubljani (to je večino časa), se ne dogaja nič všečnega.V službi z delavnikom od 9h do 4h sem dala odpoved ravno zato, da se posvetim pristnemu študentskemu življenju (beri: non-stop žurka) in od takrat naprej sem samo še doma. Razmišljam, kako naj pretrgam to prekletstvo: pokličem šamana, naredim vsak dan eno dobro delo, darujem stare plate, cel dan poslušam Mariah Carey? Ali naj se pač sprijaznim s tem, da grejo vsi dobri dogodki mimo mene? Težka je študentska, to drži kot Super attack.