Skupaj sva že skoraj 4 leta. Da sem ga spoznala na partyu ni nič nenavadnega, ker sem takrat večino svojega prostega časa preživela v Štirki, na Metelkovi ali kakšni drugi lokaciji, kjer je bil rezervat za veveričke. Bili so pač časi, ko sem bila še bolj zelena na sceni in je bilo vse vznemirljivo, da bi izpustila kakšen party pa mi ni padlo na kraj pameti.
Na dj-e sem gledala z velikim spoštovanjem, spravit folk do totalne evforije se mi pač ni zdelo tako enostavno, kot nekateri mislijo in kasnejši poskusi za gramofoni so pokazali, da rabiš vsaj vztrajnost če ne drugega. Ampak dobro, to je že druga zgodba. Nisem se gnetla v gužvi, da bi me kdo opazil ampak vedno zgolj zato, da pokažem svoj support.
On je bil izjema, cel party sem ga hipnotično opazovala in to, da je vrtel so bile samo še plus točke. Med setom je zgledal kot čisto drug človek, kot da bi takrat prevzel vlogo igralca na odru. Saj veste, dj ima neko posebno vrsto karizme in ko skozi komade komunicira z nami se počutimo nekako povezane. Naju so povezali skupni kolegi in naslednjič ko sva se srečala je bilo potrebnega samo štamperle alkohola za pogum in moj evil plan se je uresničil. Spomnim se, da sem šla od njega pokončna kot pav in ko zdaj gledam nazaj na to me je prav sram, da sem toliko dala na to, da je drgnil plate. Dobro, da je to trajalo samo milisekundo in sem ga vzljubila za to kar je, ne za nekaj kar naj bi predstavljal.
Noooo... naletela sem ravno pravi čas in njegova želja po uspehu se je začela prebujati. Po dobrih treh letih spodbujanja, prepričevanja, odrekanja, obupavanja in skorajšnjega odnehanja je na dobri poti, da končno doseže to kar si je vedno želel. Marsikomu se zdi to tako zelo fensy in zvezdniško in oh in sploh hudo, ampak vsaka droga enkrat popusti. Ja, tudi sama sem imela mnenje, da to pa že mora bit fin lifestyle in mogoče zanj tudi je (bom do naslednjič izvrtala odgovor) ampak meni se vse bolj zdi kot pot na Kalvarijo. Ok, saj greš na party, se imaš fino in ti zarola najljubši komad, ampak ko se na playerju pritisne stop je cirkusa konec in ostaneva samo midva. Brez muske in brez zadetega folka, brez vreščanja in litrov alkohola. In kaj se takrat dogaja? Nič ni drugače kot v katerikoli drugi službi: produkcija, brskanje za novimi komadi, ure na računalniku, pa kaj bi še naredil, da bi uspel, a bi še kak party organiziral, pa telefon, ki kar naprej tuli... Stres!!!
Zdaj se kar naprej kot stara baba pritožujem, ker ni miru in ko bo ta faza mimo nastopi še obdobje »službenih poti«. Saj je fino ja, zdaj grem v evropsko meko hašišarjev, pa poleti v Španijo in ne vem še kam, ampak to je nekaj dni v letu, ostane jih pa še 360. Kdo bo pa hodil na 8 bookingov na vikend in to vsak vikend? In bom sama... Najbolje da si čim prej omislim mačko, se opremim z videotelefonijo in nalepim njegove slike po stenah stanovanja. Da slučajno ne pozabim kako zgleda. In da ne omenjam ljubosumja. O ja! Glede na to na kakšen način sem ga jaz spoznala, hmmm... No pa saj, za malo ljubosumja pravijo, da je zdravo, on pa tudi pravi, da si bo na čelo napisal, da je oddan.