FlyBermuda je kar posrečeno ime za festival, ki naj bi zaključil
Berlin music days. Po pravici povedano nimam pojma, kdaj so se začeli in
če so se zares končali. Itak imam občutek, da je Berlin en sam
music day, in ja seveda – tudi night.
Če se vrnem na začetek in analogijo z Bermudskim trikotnikom,kot sem si sam razložil ime festivala, moram povedati zakaj se mi zdi posrečeno. Predvsem, ker če je bermudski trikotnik kraj kjer se dogajajo nenavadne reči in letala ter
ladje izginjajo v napol mitskih razmerah, se je podobno godilo množici na
Bermuda festivalu.
Vedel si, da si na Tempelhof letališču – v obeh ogromnih hangarjih je že
ošvrkneskončno visokih sten z oknimi kot katedrala bil dovolj, da si se
prepoznal nezmotljivo impozantno arhitekturo zgradbe, ki je služila letalskemu
prometu še v času propelerjev in zašiljneih brkov. Ampak kljub temu, da si
vedel kje si si tudi zelo hitro pozabil kje zares si in kaj se dogaja. Atmosfera
je bila nalezljiva, v temi in pod slonjimi basi, ki se lahko razvijejo samo v
tako velikih prostorih se ni bilo težko prepustiti pravljici.
Na odru so se vrstila največja imena svetovnega tehna, s sicer
prepričljivo nemškim pedigrejem. Pretiranega nastopaštva in ibiza burlesk
ni bilo zaznati. Všeč mi je bil koncept dveh velikih plus ene manjše hale
za poslastice in chill out cone. Lahko bi rekel klasična maskovka haha. V
prvi hali sem ravno še ujeli zaključek DoP live in nato pozdravili Ellen
Alien. Užitek je bilo gledati kako je stregla z raznolikim naborom komadov in
se ob tem veselila ter plesala skupaj z množico. Nato sem počakal še
obetaven intro MANDY a nato odšel preveriti kako Sven pripravlja teren za
Plastikmana. Kot vedno je Hawtin s svojim altrer egom pritegnil mnoge in
postregel s kombinacijo zvoka in slike, ki sta delovala kot zelo močna
kombinacija. V jutro me je popeljal Villalobos, ki je kot vedno nepredvidljivo
presenečal in brisal meje. Nato sem se vrnil nazaj v zatemnjeno prvo halo
v umetno noč z Loco Diceom.
Zbežal sem tik pred zaključkom, ko se je množica razpršila po mestu v vse
tiste napol skrite kotičke, kjer so se zadeve odvijale še pozno v
popoldan. Festival ni tujek v mestu, ampak obratno – mesto in festival organsko
sobivata. Tehno in elektonska glasba sta pač v Berlinu prepredena z
vsakdanom do te mere, da ju skoraj ni mogoče ločiti. Ravno to je
najbrž tisto, zaradi česar se vračam.