Sedem dolgih let je minilo od zadnje prireditve z elektronsko glasbo v velenjski Rdeči dvorani.
Vmes smo sicer imeli priložnost obiskati kar nekaj tovrstnih dogodkov na drugih lokacijah, a poleg celjskega sejmišča ima samo še Rdeča dvorana nekakšen kulten status med slovenskimi partyzani.
Zato nas je bilo ob napovedi dogodka Photonic Fusion kar nekaj, ki nas je zmrazilo od velikega pričakovanja. Kljub precej vsakdanjemu naboru nastopajočih se je obetal prvovrsten techno žur, lokacija pa je bila samo še pika na i za vsega naveličano množico, ki se potika po vse bolj skromni klubski sceni v upanju, da še kje naleti na kaj drugega kot minimal ali komercialne multiuspešneže.
In tako smo se na petek 13. odpravili 'martinovat' proti vzhodu Slovenije. Kljub relativno poznemu prihodu na prizorišče smo z lahkoto našli prazno parkirno mesto. Ker smo že stari in ker je bilo v Velenju mnogo hladneje kot v ljubljanski kotlini, smo se t.i. Hauba partyju odpovedali in se kar urno odpravili proti vhodu. Že tam je presenetila organizacija, saj je bil šotor za prodajo vstopnic ločen od vhoda, gratis vstopnice so bile ločene od plačljivih, nikjer ni bilo nobene gneče ali ozkih grl (čeprav so varnostniki precej temeljito pregledali vsakega obiskovalca in njegovo prtljago). Pohvalno, v nekaj minutah smo bili v dvorani.
Ura je skoraj polnoč, dvorana še napol prazna, glasba še precej umirjena (versus Gumje in Veztaxa), zato se odpravimo proti šanku. Postreženi smo bili hitro, cene so bile zmerne, osebno me je motila le ponudba plastenk vode – 0,33 dcl je čisto premalo, vsakih 15 minut se mi pa res ne da kupovati nove. Nekateri so imeli pripombe na skromno ponudbo, nas ni motila. Po ogrevanju naju s kolegico začne motiti zimska garderoba (v dvorani je bilo precej hladno), zato jo oddava prijaznim garderoberkam v prvem nadstropju. Za 1 €.
Naredimo še nekaj krogov po prizorišču, da si osvežimo spomin. Za razliko od preteklih let so tokrat tribune zakrite z nekakšnimi roletami, dj pa je nasproti vhoda in ne več ob strani. Pametno, tako izgleda dvorana precej manjša. Skočimo še do Maxa na house. Tega mini kluba se spominjam kot zakajenega in temačnega, sedaj je prepleskan na rdeče in ni več ne eno ne drugo.
Ker pa smo prišli na techno, se iz tega 'floora' kaj hitro poberemo.
Portugalec A. Paul v Sloveniji nastopa prvič. Ni bil slab, kaj posebej izstopal pa tudi ni. Vsi smo čakali nastop prve britanske ikone techna – Bena Simsa, ki nikoli ne razočara. Prijetno je popestril set z disko klasiko You Make me Feel (Mighty Real). V vsem tem času sva srečali kar nekaj starejših članov in se prijetno naklepetali. Nekajkrat sva obiskali tudi wc, kateremu gredo še posebne pohvale. Ne samo, da je bil vso noč čist in polno opremljen, v njem je stala celo varnostnica, ki je skrbela za to, da s(m)o dekleta civilizirano opravile najnujnejše in pridno čistila gnečo. Res fino, kaj takega pogrešam na skoraj vseh toaletah kjerkoli.
Zadnji nastop na techno plesišču pripade duetu Space Djz, ki že dolgo ne potrebujeta nobene predstavitve več. Zaradi preutrujenosti jih žal nismo poslušali v celoti, a tudi tokrat nista razočarala. Vseeno imam pripombo – lahko bi počasi vkomponirala tudi kaj več novejše produkcije v svoj nastop.
Bilo je lepo videti, da je večina občinstva vztrajala do konca žura, a pogled z odra je bil malce žalosten, saj je bilo polnih le kakih 10 vrst tik pod odrom, potem pa se je plešoča množica vidno redčila. Vseeno upamo, da so organizatorji uspeli pokriti stroške (zagotovo niso bili majhni, glede na odlično tehniko in vse ostalo!) in da se lahko v prihodnosti nadejamo še kakšnega tovrstnega dogodka. Z veseljem bomo še prišli rejvat!