Leto je naokoli in zgodil se je drugi Equinox festival, namenjen bolj mainstreamovski verziji trance-a. Letos je bil lineup skoraj nepredstavljiv za Slovenijo: Nic Chagall, polovica legendarne trance dvojice Cosmic gate ter Ronski Speed.
Party je bil prvotno načrtovan v dvorani Leona Štuklja a je bil kasneje premaknjen v Štuk, kar sploh ni bilo slabo. Z družbo smo bili prvic v Štuku in smo bili navdušeni, že pred Mariborom smo videli 2 reflektorja, ki sta svetila v nebo, tako da tudi z navigacijo ni bilo težav. Na partyju smo bili deležni petih laserjev (vsi v spectrum barvi), par LCD-jev ter dveh platen za DJ-jem, na katerih so se vrtele vizualizacije. Štuku lahko zamerim le neznosno vročino, kljub temu da klub sploh ni bil nabito poln. Vročino je vsaj malo reševal zelo poceni šank.
No, pa k glasbi. Na trance flooru je poleg obeh glavnih zvezd nastopil še naš domači as Elyksir, ki je naredil konkreten uvod v party: tekoče, uplifting, melodičen trance in ravno prav hiter za warmup. Proti koncu seta nam je namenil legendarni komad Children Roberta Milesa in nato še malo vokalnih komadov za rajo, preden je za gramofone stopil Nic Chagall. Kot se za ljubitelje unicornov spodobi, je bil deležen spektakularnega uvoda. Že pred njegovim začetkom so se pojavljali dvomi o njegovem setu, saj je njegova novejša produkcija sestavljena predvsem iz minimala. In bili so upravičeni. Vse skupaj je spominjalo na »astrodisko« s trancerskimi prehodi, vsekakor je bilo mnogo več clap your hands momentov kot pri Elyksirju. Po ene tretjem progressivno posranem prehodu, ki ni prav nič spominjal na Cosmic Gate (kot ga je oglaševal ogranizator) smo raje pobegnili na svež zrak. Kasneje je bil set malo bolj trancerski, a minimalne knarz basslinije so še vedno dodajale grd priokus po elektro-minimalu. Imel je dobre momente, a vsekakor je bil set čisto preveč nihajoč. Nato je nastopil Ronski Speed, DJ, čigar sete ima in pozna vsak pravi trancer. Nadaljeval je podobno, malo moril z elektro linijami in z dolžino drumrollov pokazal da spada med top trance DJje. Vsake toliko časa je imel čas stopiti do ograje in se rokovat s fani ali pa samo stopiti pred oder in malo poskakati. V prvih dveh vrstah so bili vecinoma glowstick trancerji, ki so znali večino komadov čez cel večer na pamet. Bolj se je bližalo jutro, bolj je bil trance uplifting, Ronski je opravil svoje delo solidno, proti koncu, ko je za minuto zmanjkalo elektrike, pa je s pravimi oldies goldies trance komadi čisto razvnel publiko starejše generacije, a mi smo jo odpeketali malo čez šest. House floor sploh ne vem zakaj je bil tu, saj je bil večino časa zelo prazen, očitno mora imeti vsak party tudi house floor za padalce. MC-jev raje ne bom komentiral. All in all, vsekakor trance party pri nas kot že dolgo ne, par komadov je vrglo folk dobesedno v zrak, kot se za trance spodobi. Organizatorjem bi zameril le močno presvetlo plesišče ter eno preobilno gogo plesalko. :D