Tiesto

Bog, kralj, car, oh in sploh ikona trance glasbe. Kot prave ovce smo morali njegov sloves preveriti na lastne oči in ušesa, da ne bomo več neutemeljeno kontrirali trance navdušencem. Kljub prvotni odločitvi, da se pridružimo avtobusu največjih gorečnežev, smo si v zadnjem trenutku premislili, vsak iz svojega razloga, ki pa so bili skupaj dovolj trdni, da smo se na pot podali z našo limuzino. Pot do Zagreba je minila presenetljivo hitro, vsem vmesnim postankom navkljub. Na parkirišču me je najprej šokirala obilica blata, ki je za večno zaznamovala moje bele superge. Ko se je malce kasneje še ulil dež, mi je bilo jasno, od kod močvirnat teren. Pred dežjem smo se za nekaj časa v okrepljeni slovenski skupinici skrili pod bližnji napušč, potem pa se še vedno optimistično razpoloženi podali proti vhodu. Od tu naprej pa je šlo samo še navzdol. Izvedeli smo, da vsi novinarski akreditiranci prejmejo navadno gratis vstopnico, baje po naročilu managementa velike zvezde. Ker nam je bilo hitro jasno, da je situacija nerešljiva, smo se sprijaznili z usodo in se podali v ogrooooomno halo. Kaj nas je čakalo tam? Za začetek mraz, ker hala ni bila ogrevana. O tako imenovanem VIPu, za katerega so skoraj vsi udeleženci slovenske odprave 'pljunili' približno 1


tolarjev več, ne duha ne sluha. Na začetku je sicer obstajalo neko ograjeno območje, a so kasneje ograjo umaknili. Seveda, ko pa je bilo 'VIPovcev' več kot 'navadnežev' in je prostor pod odrom sameval, namesto da bil bil poln navdušenih plesalcev. Sčasoma se je tisti del plesišča pred odrom le napolnil (ob mojem edinem sprehodu skozi ta del tekom noči sem za nekaj sekund celo občutila sardina-v-konzervi občutek), v preostalih delih hale pa je zevala hladna praznina. Ok, sprijaznili smo se z dejstvom, da je obisk klavrn in da se bodo organizatorji še naslednjih nekaj mesecev tepli po glavi, ampak to pač ni naš problem. Iz situacije smo poskušali izvleči, kar se je dalo in se zapodili proti šankom. Že kako urico po začetku Tiestovega seta nas je šokirala novica, da je zmanjkalo vodke na vseh šankih. No, vseeno nam je nekako uspelo zdržati do jutra. Tiestovega nastopa žal ne morem natančneje komentirati, ker je bilo ozvočenje tako klavrno, da tudi najbolj angleske trance melodije niso prišle do izraza. Sem pa nekajkrat poškilila na platno in razočarano ugotovila, da je lepemu Tiestu bolj važno nasmihanje občinstvu, kot pa miksanje komadov. Razočaralo me je tudi dejstvo, da vrti s cd-predvajalnikov. Ampak, naj mu bo, saj sem jaz tista zahojena tradicionalistka. Me veseli, če je bilo ostalim všeč...čeprav menim, da bi tak set lahko odvrtel vsak začetnik. In ostajam zvesta vsemu, kar ni trance. Lucca je proti jutru rešila večer, kar se glasbe tiče. Punca res ne more razočarati. O njenem videzu pa ne bom znova razglabljala. :) Pa da ne bo mlada Čehinja edina, ki bo pobrala nekaj hvale, moram omeniti še to, da smo se kljub vsem minusom imeli super. Lepo je bilo spet srečati vse stare soborce in se nasmejati skupaj z njimi. Hvala za tako ekipo, kot se je nabrala (čeprav nismo vsi zapriseženi trancerji, hehe)! Ko so nas moči povsem zapustile, smo se odkobacali proti izhodu in se v oblačnem jutru odpeljali proti Sloveniji, kjer nas morda res še dolgo ne bo pričakal prelepi Tiesto, vendar pa bomo za svoj denar lahko žurali v toplih, urejenih, polnih klubih in halah, kjer bodo vrteli nadarjeni dji in na šankih bo pijača tekla v potokih. Pa naj še kdo reče, da je slovenska scena v k***u!