Kolikokrat se vam je že zgodilo, da se ni vse izšlo, kot ste sprva načrtovali.Verjetno vsaj nekajkrat v življenju, če imate takšno srečo kot jaz, pa se vam zadnje čase to dogaja nenormalno pogosto. In to pri tistih velikih načrtih, ne pri malenkostih, kot je vsakodnevni nakup svežih žemljic. Opažam, da se to dogaja ravno v času, ko ne premorem niti kapljice optimizma in me na vsakem koraku spremljajo dvomi in skrbi. Kar dolgo sem se upirala vsesplošnemu razpoloženju družbe, vendar je gospa R. očitno obiskala tudi mene.
Z mojim sva že takoj po novem letu začela planirati krajši trip po najini bodoči domovini, česar sem se seveda veselila, kot se raver veseli masovke. Najprej sem malo raziskala teren, posurfala po travel guide-ih in kupila letalski karti. Od tu naprej je sledilo zatišje, kar je abstinenčna kriza za mojo organizacijsko dušo. Če sedaj pomislim, sem že takrat slutila, da bo nekaj šlo narobe, zato sva se tudi tako sprenevedala ob zadnjem kliku na »potrdi nakup«. Načrtovanje sem nadaljevala 2 tedna pred odhodom, ko sem živce že umetno ohranjala pri življenju, upanje pa je že davno umrlo.
Kup stvari je šlo narobe, najini načrti pa so bili dokončno umorjeni v soboto ponoči. To se pač zgodi, če vse staviš na en sam večer. Pogreb je že za nama, danes pa se odpravljava na tridnevno žalovanje. Na poti iz Ljubljane do Maribora bova v čast najinim načrtom posvetila uro in pol tišine, h kateri ste vljudno vabljeni, da se pridružite in s tem posvetite nekaj dolgih trenutkov tudi vsem svojim propadlim planom. Kratek postanek v štajerski prestolnici bo namenjen prižiganju sveč in kratki molitvi, potem pa se odpravljamo na romanje proti kraju, kjer so bili najini načrti rojeni. Pot bo dolga kot Kalvarija, a vse to le za nekaj ekstatičnih ur, ko bova skupaj z nekaj tisoč glavo množico prisostvovala procesiji in v skladu s tradicijo, ki velja na sedminah, zapila najino izgubo.
Na posvečenem kraju bova položila še žalni venec in se odpravila nazaj proti domu. Od tu naprej bova odeta v črnino, kar nama zagotavlja, da še celo poletje ne bova pozabila tega nesrečnega dogodka. Kakšna bo prihodnost ne vem, lahko pa zagotovo trdim, da se bom od sedaj naprej načrtovanja lotila z grenkim priokusom. Že sedaj me skrbi, kako se bova pritihotapila na Exit in v kateri luži se bova namakala v času dopustovanja.
To je le ena izmed zgodb, lahko pa bi začela tudi tisto o napredovanju v službi, tisto o opravljenih obveznostih na faxu ali tisto o splošnem izboljšanju psihofizičnega stanja oziroma odpravi lenoritisa. Vse se končajo enako tragično. No, ampak vse pa le ni šlo »v maloro«. Sva postala ponosna lastnika rjaveče pločevine, moja garderoba pa je bogatejša za nekaj dizajnerskih kosov. V teh težkih časih, ko prebolevam najino izgubo, bo to vsekakor vsaj malo pripomoglo k hitrejšemu celjenju ran. Za vse ostalo pa je tu še vedno alkohol.