Zadnje dva obiska aerobike sta bila nenavadno produktivna. In ko sem med ležanjem na hrbtu dvigala boke ter poslušala rezki glas vaditeljice: »Vdih! Izdih!«, sem hkrati ugotovljala, zakaj je temu tako. Ugotovitev je bila hitra in jasna: zamenjala je glasbeno podlago in namesto španskih serenad smo poskakovale na hišne ritme. Nisem uživala samo jaz, ampak je bila cela dvorana opazno boljše volje, kot na vseh prejšnjih vadbah. No, ampak to ni še ena kolumna o dvigovanju ritnic in švicu temveč o pomenu, ki ga ima v življenju glasba.
Če je bilo tako malo potrebno, da sem (skoraj) vzljubila aerobiko, kaj vse še lahko potem dosežemo s primerno glasbo? Ta nas pri današnjem speedcore življenskem stilu res spremlja skoraj povsod: v avtu, v službi, v dvigalu, na fitnesu, v cerkvi, v lokalih in klubih, povsod. Včasih se mi zdi, da bi brez primernih basov kar znorela in vsake toliko moram po svojo dozo. Ampak v bistvu ne gre samo za elektronsko glasbo. Si predstavljate napet prizor v filmu, kjer bi namesto shrljive podlage poslušali žvrgolenje ptic? Ali poroko brez tradicionalne poročne koračnice? Jaz si jo lahko, vendar je že druga zgodba.
Oh... in ljubljenje ob seksi glasu Barrya Whitea- klasika! So pač trenutki v življenju, kjer določen tip glasbe naredi doživetje še bolj intenzivno. Kako zelo smo ljudje podvrženi vibracijam iz okolja. Sploh si ne predstavljam, da bi šla na žur, kjer ne bi bilo na kaj za migat. Verjetno bi izgledalo približno tako, kot si večina predstavlja »žur« kakih ITjevcev ali geekov po domače. Pa še oni imajo po vsej verjetnosti v cd playerju kake Kelly Family.
Situacij, v katerih je glasba nenadomestljiva, je resnično neskončno. V naša življenja vnaša radost, veselje, ravnovesje in harmonijo. Prepričana sem, da ima vsak človek vsaj en najljubši komad ob katerem se mu dobesedno strga, ko ga sliši. Kako lepo je slišati svoj najljubši komad! Spomnim se, ko sem bila prvič na Morillu v Ambasadi. Proti jutru sem bila že povsem brez vsake energije, prav zatežena sem že bila in razmišljala sem samo še o svoji postelji. Morillo se očitno ni strinjal z mano in ko je zarolal nekaj res dobrih plat, se mi je popolnoma zmešalo. Tiste zadnje pol ure sem bila kot v nekem transu, polna energije, vsak naslednji komad je bil boljši od prejšnjega, meni pa je bilo lepše kot v nebesih.
Sedaj se mi dogaja, da mi velikokrat paše tišina. Tudi v njej se da uživati. Vendar se je ponavadi kmalu naveličam in preklopim na BBC Radio 1. Elektroniko večinoma hranim za vikende, sem pa tja pade kak drum`n`bassič na mp3ju. Če predolgo poslušam radio, kjer nonstop vrtijo ene in iste komade, se mi zataknejo nekje v podzavesti in potem hodim po mestu s komadom v glavi. Mp3 je pa tudi zelo nevarna zadevica. Če je predobra muska, preveč padem notri in potem začnem po ritmu tapkati z nogo, malo zamigam z glavo in sinhrono premikam ustnice. Če ni nikogar v bližini, še malo zašejkam. O kako lepo bi bilo, če bi si ljudje resnično dali duška in bi lahko kar peli in plesali po ulici.