Na vrhuncu svoje party kariere sem velikokrat fantazirala, kako bi izgledal party, če bi ga organizirala sama. Sem namreč ena tistih ljudi, ki ji organizacija česarkoli pomeni določen tril in se vsakega projekta loti sistematično ter smrtno resno. V mislih sem torej iskala popolno lokacijo, sestavljala sanjski line-up, nore vizualizacije in »nekajposebnega« šov program. Ko danes gledam nazaj, vse bolj ugotavljam, da so to bile le sanjarije, v realnosti pa ti vsak kvazi program majster zaloputne vrata pred nosom.
Torej... Prva stvar, ko se dotičnež odloči organizirati elektronsko fešto, je seveda iskanje primerne lokacije. Tukaj se vse začne... pa tudi konča. V Sloveniji že tako nismo blagoslovljeni z nešteto opcijami, klubi se zapirajo, v druge se selijo turbo folk in narodnjaki, problemi so z dovoljenji. Ker določena zvrst glasbe zahteva določeno vrsto ambienta, pa je izbire še manj. Pa recimo, da gre za zvrst, ki je v naši kmečki deželici smatrana kot zelo underground in da se je grupica ljudi trdno odločila, da je končno že čas, da se njeni lačni pripadniki nahranijo.
Osredotočimo se na tistih nekaj klubov, kjer dominirajo podzemne sile, odpadejo pa razni fensi lokalčki in »pajzelni«, kjer se urijo hišni Dji. S svežnjem denarcev se odpravimo v nekdaj najbolj underground klub pri nas, kjer sledi neprijetno presenečenje. Programski vodja raztolmači, da to zvrst že pokriva nek kru, ki pri njih deluje in jim je to dovolj. Mhm... Razumemo, v redu. In potem čakamo in čakamo in čakamo in čakamo in nič. V celi sezoni je dotični kru party te zvrsti organiziral enkrat. Enkrat! Očitno naš denar ni dovolj dober ali pa underground ni več scena, ki bi jih zanimala. Vsak namreč ve, da je v komerciali več denarja, še Ata Smrk (beri: Umek) je to kaj kmalu spoznal.
Ko si opomoremo od šoka, razmislimo o ostalih opcijah. Ena še pred začetkom pogajanj odpade zaradi slabih izkušenj v preteklosti: izredno slab odnos do organizatorjev, da o Djih niti ne izgubljam besed. Potem se spomnimo na v zadnjem času kar precej delavno ilegalno lokacijo, ki bi bila za dogodek te vrste idealna. Naš diplomat se opravi na sestanek, kjer mu vidno okajen pomembnež razloži, da tam vrtijo samo Dji, ki imajo lastno produkcijo (kar nikakor ne drži v celoti). Na našem line-upu je več kot polovica Djev, ki so kar dobro uveljavljeni in pridno izdajajo svoje komade, a to očitno ni dovolj dobro. Mogoče bi po skajeni pipi miru razmišljali drugače, a se zaradi neresnosti oranizatorjev prekinejo vsa nadaljna pogajanja.
Pri naši tretji izbiri je zgodba podobna kot pri prvi: ne pašemo v njihov program. Po nekaj dnevnem razmisleku se vodstvo premisli (aleluja!), tako da sedaj že potekajo nadaljni pogovori; če se bo zadeva tudi v resnici realizirala, pa bomo še videli.
V naši glavni vasi počasi zmankuje primernega prostora, vmes se zato organizira kak mini dogodek v prostorih študentskih organizacij, lokalih v industrijski coni ali terasi na Ljubljanskem hribčku. Če se kdaj znajdete na našem partyu, se nikakor ne čudite, če vam poleg bpm-ov postrežemo še s kavo ali jedilnim listom. Taka je pač situacija v Ljubljani. Mnogo bolj tolerantni so na štajerskem koncu (pa je padel stereotip o rivalstvu med zelenimi in vijoličnimi), kjer bo brez kakršnih koli stroškov in nepotrebnih vprašanj prihodnji mesec že drugi težkokategorni dogodek.
Če ste torej kdaj razmišljali o lastni fešti, vam najprej svetujem, da se včlanite v katerega od premnogih kultov, ki redno organizirajo srečanja v naših klubih (katere mimogrede čisto podpiram in jim tudi bolj ali manj redno darujem obvezne prispevke). V kolikor boste njihov pobožni član, ni vrag, da vas ne bodo slej kot prej pričeli obravnavati sebi enakopravnega in boste lahko v program vtihotapili tudi kaj po svojem okusu.