Po nekem čudnem naključju se je v mojem elektronskem nabiralniku znašel mail pošiljatelja Tomaža z naslovom Africa se poslavlja. Ponavadi spam brez obotavljanja zbrišem, tokrat pa si zaradi sentimentalne navezanosti na Africo nisem mogla kaj, da ne bi raziskala za kaj pravzaprav gre. Klik na link v mailu me je povezal na Tomažev blog, kjer se na dolgo in široko razpiše o zaprtju Africe, ostalo pa tako ali tako že veste.
Prebrano je v meni vzbudilo mešane občutke: po eni strani žalost, ker se klub, v katerem sem preplesala skozi puberteto, zapira, po drugi strani pa sem kaj takega v bistvu pričakovala, saj je klub trenutno podoben stanju kakega vaškega senika. Če mene kdo vpraša, jaz jo bom pogrešala!
Ko sem bila prvič v Africi, sem bila še smrkava smrklja stara 12 let. Na lokalnem radiu sem med prvimi poklicala na neko nagradno vprašanje in zato dobila 2 vstopnici za Power Dancers. Zdaj se to sliši blazno smešno, ampak to smo pač pubertetnice takrat poslušale. Peljal me je fotr (kaj sem pa drugega hotela) in imela sva se prav lepo. Cel večer sem bila v garderobi, kjer so se šminkirale Powerke in ne spomnim se več dobro, ampak prav gotovo sem bila zaradi tega še cel teden zelo važna (temu bi zdaj rekli high).
Potem sem nekajkrat »ušla« od doma oz. sem se zgovorila, da spim pri prijateljici, da sem šla žurat v Trebnje. (Mami, če to bereš, oprosti, ne vem kje sem imela pamet!) Saj ne da me doma ne bi pustili, samo tako je bilo veliko bolj zabavno, pa še frajer si izpadel. Največkrat sem šla na vlak in ko sem vstopila na svoji postaji, je bil ta že poln mladine iz vseh koncev Slovenije, ki so vsak vikend romali v Africo na nepozabne žure. Kamorkoli si se vsedel, si najprej dobil pod roke vodko in vožnja je minila, še preden smo se dobro razgovorili. Čez Trebnje smo korakali kot četica in se bolj za šalo kot zares skrivali policajem, ki so tam non stop imeli svojo postojanko. Uf... in tista nikoli dokončana hiša nasproti Africe- super skrivališče za lumparije.
Dobri žuri so to bili. Tam sem se prvič tako napila, da me niso več spravili z wc-ja. Punce, ki jih v življenju še videla nisem, so me tolažile in čustvovale z mano: »Saj bo, saj bo!«. Stock kole pa od takrat nisem pila nikoli več in kadarkoli mi jo kdo ponudi, se spomnim na tisti 2 uri v zgornjem ženskem wc-ju. V Africi smo imeli celo žur po valeti ampak se zaradi vsem dobro znanih razlogov ne spomnim prav veliko, razen tega da so vrteli Eiffel 65 in Gigi D`Agostina. Takrat tega še nismo imenovali komerciala, ples pa je že izgledal kot menjava žarnic na lestencu.
Zadnja leta so bili obiski bolj redki. Saj ne da žuri niso bili v redu, samo vedno je nekaj manjkalo: ali ni bilo vredu ozvočenje ali premalo folka, vedno kaj. Še najbolj so uspevali Psilon partyi, a očitno ne dovolj. Škoda res. Upam, da se bo v grupi na Facebooku nabralo dovolj ljudi, ki so včasih hodili v Africo in da se organizira še en poslovilen žur. Na stare dobre cajte!